Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

Vse tiste lepe stvari

Till det som är vackert, 2010
Lisa Langseth

Razredna ječa.

Če ste videli norveški film Oslo, 31. avgusta, potem veste, da je ponovno vključevanje v družbo misija nemogoče, ali bolje rečeno, da je ponovno vključevanje v obstoječi družbeni red tako stresno, tako mučno in tako avtodestruktivno kot odpadanje od tega reda. Elite so se zaprle, kapitalizem pa se je tako skrčil, da razredni prehod ni več mogoč. In švedski film Vse tiste lepe stvari to lepo dopolni. Tu imate Katarino (Alicia Vikander), naivno punco, ki se je rodila na napačni strani razredne ločine – očeta nima, mati je zapita, sama je brezposelna, njena prihodnost pa diši po prikrajšanosti ter slepem in brezizhodnem prebijanju iz dneva v dan. Da bi se znebila svoje razredne usode, spremeni identiteto, tako da pristane kot receptorka v filharmoniji, kjer jo obsede ugledni dirigent (Samuel Fröler), poročen in precej starejši od nje, član karizmatične družbene elite, toda njen poskus, da bi se razredno premaknila (in s tem socialno zavarovala), je avtodestruktivna slepa ulica, ki se lahko konča le – če naj uporabim izraz iz zgodovine delavskega gibanja – ludistično.

(Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.