Čas za angažirano državljanstvo

Članek dr. Aleša Črniča v Mladini št. 43 »Čas za angažirano državljanstvo« s svojo grozljivo resničnostjo neogibno sili v razmišljanje, kako se izviti iz objema sedanje, državljanom in družbi skrajno neprijazne in že nevzdržne neoliberalistične družbene (ne)ureditve.

Postalo je jasno, da večji del populacije razvitega sveta – še posebej Evrope, ki najbolj tiči v vsestranski krizi, ne mara več sedanje družbene ureditve, ki jo večinoma označujejo kot kapitalistični neoliberalizem. Le-tega politično zagovarjajo in vsiljujejo desnosredinske in desne stranke, ki kvečjemu dopuščajo možnost, da je to ureditev treba morda le malce korigirati – predvsem v smislu večje državne »vitkosti«, privatizacije še eventualno preostalega državnega premoženja ter še večje liberalizacije gospodarstva in trga. To pa seveda ni korekcija, ampak poglabljanje neoliberalizma !

Na drugi strani političnega spektra, ki jo označujemo kot levico, se logično izraža nezadovoljstvo s stanjem in z desničarskimi ukrepi (kot so drastično krčenje javnega sektorja ter raznih kolektivnih državnih in paradržavnih služb in dejavnosti, od šolstva do zdravstva itd, ki se vse pospešeno privatizirajo, sicer pa se državna poraba krči z absurdnimi ukrepi). Vendar levica do sedaj ni uspela ponuditi konkretnih in izdelanih alternativnih predlogov, kako naj bodo v svetu, ki se skoraj totalno globalizira, družbe urejene. V glavnem se njeni predlogi omejujejo na kritiko stališč in neoliberalnih postulatov ter na verbalno zavračanje ukrepov desnice, ki je trenutno v večini evropskih držav na oblasti. Radikalnejši izrazi nezadovoljstva zaradi hitrega zmanjševanja življenjske ravni večine in naraščajoče revščine pa so ostali omejeni zgolj na bolj ali manj ostre ulične demonstracije in nemire, ki pa dosedaj nobeni od evropskih vlad niso predstavljali resne grožnje za izgubo oblasti.

Na politično levico v evropskih državah zato leti upravičena kritika, da je medla, neučinkovita in programsko neizražena ter akcijsko ohromljena, zato desna oblastvena politika nima posebno težkega dela in se večinoma naslednjih volitev, ob izdatni podpori neoliberalnega kapitala v tej ali oni obliki, posebno ne boji – kljub širokemu množičnemu nezadovoljstvu svojih državljanov.

Ko se ob tem mnogi vprašujejo, kaj pa je sploh lahko alternativa obstoječi družbeni ureditvi, vsi brez izjeme zavračajo nekdanji komunizem – ali bolje socializem - iz prejšnje Vzhodne Evrope, odklanjajo pa tudi nekdanji jugoslovanski »samoupravni« socializem. Vse to pa z argumentacijo neoliberalcev, da so te ureditve v svojem razvoju pokazale ekonomsko in razvojno neučinkovitost prav zaradi odsotnosti prostega tržnega gospodarstva in pomanjkanja podjetniške iniciative. Vse to pa se je dogajalo, kot trdijo, zaradi nepriznavanja osebne lastnine nad proizvajalnimi sredstvi. Le-ta je bila v vzhodnoevropskih državah pred padcem berlinskega zidu izključno v rokah države, v jugoslovanskem socializmu pa – po njihovo - v nedefiniranih »družbenih« rokah. Zato so se lahko kupovali in prodajali le proizvodi, ne pa tudi firme in podjetja. Le-ta so imela na vrhu sicer tudi menedžerje – direktorje, katerih skrb pa je bila predvsem poslovni uspeh podjetja, ne pa iskanje možnosti za njegov osebni lastniški prevzem, ki itak ni bil uresničljiv.

Kakorkoli skušamo razmišljati v globino teh politekonomskih odnosov, vedno znova zadenemo na ključno vprašanje, ki ga je že Marx temeljito obdelal: vprašanje lastnine nad proizvajalnimi sredstvi, kar predstavlja temeljno distinkcijo med kapitalizmom in socializmom. V kapitalizmu je lastnina »božanstvo« in fetiš; izključno na njej bazira vsa ekonomija prostega trga in čedalje bolj tudi ves infrastrukturni sistem države. Materialnih dobrin brez opredeljenega lastnika v kapitalizmu ni, z njo se v vseh zvrsteh načeloma prosto trguje po principu ponudbe in povpraševanja. Pri tem pa naj se država kot regulacijska struktura nacije čim manj vmešava v upravljanje s temi osebnimi ali skupinskimi lastninami in jih naj ne ovira s kakršnokoli normativno politiko.

Razvojne posledice takih, v bistvu razpuščenih družbenoekonomskih odnosov pa poznamo na lastni koži. Poleg špekulacijam in korupciji naklonjenih razmer doživljamo drastično večanje ekonomske neenakosti med ljudmi, ki je zavzela že absurdne razmere in peha v relativno revščino čedalje večji del populacije. Priče smo propadanju srednjega sloja kot dosedanjega temeljnega nosilca razvojnega napredka v intelektualnem, tehnološkem, ekonomskem in kulturnem smislu. V ozki peščici skrajno bogate populacije se kažejo tudi očitne tendence za nadaljnjo koncentracijo kapitala, ki pričenja obvladovati ne samo politične stranke, ampak celotne države in njihove upravljalske mehanizme in infrastrukturne dejavnosti, tudi zdravstvo, šolstvo in kulturo, vse v korist nadaljnjega bogatenja in naraščanja moči maloštevilne elite za vladanje čedalje večjemu delu človeštva in sveta.

Na drugi strani pa ne gre prezreti, da je kapitalizem s sprostitvijo trga in s tem privatne iniciative ter z možnostjo lastniške pridobitve proizvodnih sredstev omogočil individualno, lastniško vključevanje v proizvodnjo in blagovno menjavo. S tem je odprl vrata možnostim za bolj ali manj uspešno osebno gospodarjenje in ustvarjanje višjega osebnega življenjskega standarda poslovno uspešnim. Toda ta možnost je dana vsem samo teoretično – večina se je zaradi številnih vzrokov še vedno prisiljena mezdno udinjati lastnikom proizvodnih sredstev ter jim prodajati – ne proizvodov, ampak lastno delovno silo oziroma znanje. In prav ta populacija je prva podvržena nastopajočemu siromašenju.

Posebej je udarcem neoliberalizma podvržen javni sektor. Neoliberalci trdijo, da kakor je država slaba kot lastniški podjetnik, je slaba tudi kot lastnik in upravljalec infrastrukturnih dejavnosti, zlasti zdravstva in šolstva; zato bi morali - po njihovo - te dejavnosti prav tako kot proizvodnjo podvreči enakim tržnim pravilom; torej privatizirati. Posledice seveda že poznamo – samo tisti, ki ima denar, pride prej do boljšega zdravnika in na boljšo šolo ...

Vsa dosedanja razmišljanja o možnih alternativah neoliberalnemu kapitalizmu pa se kot hudič križa ogibljejo tega, da bi prav zaradi naštetih sproščenih možnosti ukinili individualno lastnino nad proizvajalnimi sredstvi – torej nekako dopuščajo ta temeljni element kapitalizma. Toda v alternativnem, »popravljenem« družbenem sistemu, ki si ga namesto sedanjega neoliberalizma velika večina želi, bi moralo veljati, da je treba v »prenovljenem« kapitalizmu bistveno povečati vlogo države v prav vseh družbenih in infrastrukturnih dejavnostih, v privatnem sektorju proizvodnje in storitev (v t. i. realnem sektorju) pa zagotoviti učinkovito državno/družbeno regulativo za preprečevanje absurdne neenakosti in nebrzdanega bogatenja s strani številčno marginalnega dela populacije. V tem smislu bi morali spet uvesti kontrolo finančnih transakcij, ustrezno selektivno davčno politiko, sisteme subvencioniranja družbenih dejavnosti za zagotovitev splošne dostopnosti storitev in še marsikaj drugega. Tovrsten, seveda detajliran politični in akcijski program pa ne bi smel biti problem za večino levo usmerjenih strokovnjakov, ekonomistov, finančnikov, pravnikov, družboslovcev ...

Seveda se zavedam, da bi tovrstna korekcija družbene ureditve, če bi jo, kljub vsem odporom kapitala, nekoč res uspeli izvesti, vrnila nazaj tudi nekaj slabosti, ki jih poznamo iz preteklih časov: slabšo učinkovitost, zmanjšanje pobude, nevarnosti razcveta državne birokracije kot neogibno posledico povečane regulativnosti in še marsikaj. Ampak nesporno je, da bi bile dobrine, ki jih človeštvo ustvarja, pravičneje porazdeljene kot sedaj in večina državljanov bolj zadovoljna. Morda bi dobili nekakšen »kapitalizem s človeškim obrazom«, vendar je jasno, da bi bil ta možen samo z učinkovito državo, ki je in bo dolžna, da skrbi za realno enake izhodiščne možnosti za uspešno življenje in dobro počutje vseh svojih državljanov. In s tem bi se bistveno povečalo tudi zanimanje populacije za vsakršno sodelovanje pri vodenju države, za volitve in zlasti za organiziranje ustrezne civilne družbe, ki je sedaj, pasivna kakor je, postala skoraj nekakšen družbeni nebodigatreba.

Ali so taka laična razmišljanja preveč utopična? Popolnoma se strinjam z zaključki dr. Črniča: strokovnjaki vseh zvrsti, zlasti družboslovci in drugi, ki nasprotujete sedanji uničujoči razgradnji družbe in države – kje ste...?