Čas je za malo dostojanstva

Govorim iz svoje osebne izkušnje in vse bolj se mi dozdeva, da je to edini pošten način govora. (Igor Zabel)

Rodila sem se dve desetletji po začetku druge svetovne vojne. Ko so je začelo panevropsko študentsko gibanje, sem bila učenka prvega razreda. V srednji šoli je bil marksizem obvezen in me zato ni preveč zanimal. Na maturantski izlet smo šli mesec dni po Titovi smrti – po poteh bratstva in enotnosti. V Sarajevu smo, ob neštetokrat ponavljani pesmi Od Vardara pa do Triglava, objeti preplesali noč. V letu, ko sem diplomirala na pedagoški akademiji (bil je čas poznega socializma), sem dobila službo. Na referendumu sem glasovala doslej samo enkrat, ko smo se »odločali« o vstopu v NATO. Nisem bila ZA in v NATO smo seveda šli. Vojno v Jugoslaviji sem gledala zgrožena, a z varne razdalje. Na volitve nisem hodila, prvič se je to zgodilo šele po prvem mandatu Janševe vlade leta 2008. Kot mnogi drugi sem želela prispevati svoj protiglas. Do takrat se mi je zdelo, da je politika kot vlak, ki vozi po svojih tirih, in da jaz s tem vlakom nimam nič. A prostor, v katerem se je še dalo gojiti to iluzijo, se je iz leta v leto krčil kljub mojim naporom, da bi se držala ob strani. Ko je TV-dnevnik postal črna kronika, sem ga nehala gledati. Nehala sem brati Delo, ko se je od njega poslovil Milharčič. Čutila sem potrebo po izklapljanju, po zavračanju, po tišini. Vrnila sem se h knjigam. Rutar, Foucault, Said, Močnik, Žižek, Arendtova … Iz žeje po vedeti več sem vpisala podiplomski študij na Fakulteti za humanistične študije.

Ne vem, kako in kdaj natančno se je v mojem odnosu do sveta zgodila iniciacija, katera srečanja in izkušnje štejejo več, kakšni dogodki, čigave knjige, katera neodgovorjena vprašanja. Ena od knjig, ki me je preprosto našla v pravem trenutku in sprožila samospraševanje, ima naslov Učitelj kot intelektualec. Pred desetletjem jo je napisal dr. Dušan Rutar, eden redkih, ki se je kritično posvetil tudi družbeni vlogi učitelja. »Učitelji so politično impotentni. To zlasti pomeni, da so preveč ubogljivi, uklonljivi, konformirani in prilagojeni. Niso kritični intelektualci, ampak le tehniki oz. birokrati, ki delajo, kar jim je naročeno od zgoraj.« (Rutar, 2002) Če to drži: ali so slovenske šole, vključno z gimnazijami in s fakultetami, trdnjave konformizma in neangažiranosti? Ali to pomeni, da smo učitelji ujeti v svoj zlati okvir (ideološki, politični, kulturni), ki nam prinaša relativno varnost, anonimnost, stabilno kariero, omogoča zmerno potrošništvo, predvidljivo prihodnost? Ali so naše glavne skrbi izvajanje predpisanega, ohranjanje »zlate sredine« in dobrega videza ter akutno ubadanje z avtoriteto, z discipliniranjem sebe in drugih? Se smemo ogrinjati v plašč cinizma ali v skrušeno držo nemočnih ali pač plezati po tistih nekaj razpoložljivih kariernih klinih?

Ali je to to, sem se spraševala. V šoli, kjer sem delala, je vladal tipični konformizem (sprejemanje družbenih norm zaradi osebnega udobja); preziral je problematiko, ki jo je generiralo socialno razslojeno okolje. Notranja nesoglasja smo pometali pod preprogo. Kot vsi drugi sem se v različnih situacijah učila vloge dobro prilagojene učiteljice (misliti eno, govoriti drugo, delati tretje) in prihajala v vedno večji konflikt z lastnimi vrednotami, obenem pa še v vojno stanje z zagovorniki takega režima. Ko je postalo nevzdržno, sem se odločila za premik. Imela sem srečo, našla sem kolektiv oz. šolo, v kateri sem se lahko osvobodila dvotirnosti in končno začela spoštovati svoj poklic. Mogoče sploh ni naključje, da gre (po številu otrok in sodelavcev) za prav majhno vaško šolo. In kot mnogi pred mano sem doumela misel Aldousa Huxleya, da izkušnja ni to, kar se človeku zgodi, ampak tisto, kar človek naredi s tem, kar se mu je zgodilo.

Zakaj ta avtobiografski uvod, zakaj ta zapis? Vsega je kriva lepa novembrska sobota, ko sem se, namesto da bi počivala po napornem delovnem tednu, namesto da bi dan preživela s svojim sinom študentom, željnim maminih kosil, ali se mogoče posvetila svojemu rahlo zanemarjenemu vrtu, ali se celo uživaško sprehajala po kozjanskih gozdovih, odločila, da končno naredim nekaj državotvornega (hvala, gospod predsednik, za ta pravični izraz). Da grem protestirat! Da grem korakat v koloni s svojimi sodelavci in s številnimi neznanimi kolegi po ljubljanskih ulicah in pihat v vuvuzelo, da grem kričat pred parlament in mogoče zalučat vanj kakšno trdo psovko. Da grem razbijat mit o politični impotentnosti učiteljev, pa čeprav za en dan, za en lep sončen dan. Da grem prepevat Internacionalo na vse grlo in ploskat svojemu kolovodji skuštranih las. Da grem mahat z rdečim transparentom, na katerega sem lastnoročno napisala: Nočemo politike, ki špara pri znanju! Da se grem zrinit čisto k ograji pred oder (da bi me kakšna kamera ujela in bi se moja pobožna mati, upokojena učiteljica, zgrozila), da se grem poklonit upokojenki Mateji Kožuh Novak, naši največji levičarki, vsakemu njenemu stavku, vsaki besedi. Da grem stisnit roko županu Jankoviću, vsaka mu čast, tudi on bi lahko doma kosil svoje trate, pa trati čas skupaj z nami, jeznimi in razžaljenimi državljani na Kongresnem trgu. Parlament pa so tisto soboto že zjutraj zastražili! Jemljemo na znanje, da se država boji svojih državljanov, svojih delavcev, medicinskih sester, kulturnikov, gasilcev, kemikov, gumarjev, ha, celo svojih policistov. In boji se svojih učiteljev. To pa res dobro dene!

Zato pišem tole, drage moje kolegice učiteljice in kolegi učitelji. Čas je, da se zbudimo! Malo priložnosti smo imeli doslej, da pokažemo svojo držo, ni nam bilo treba. Namesto nas so volili drugi, namesto nas so štrajkali in se borili drugi. Kdor je bil tisto soboto na Kongresnem trgu in je zvečer doma gledal nacionalni ali POP-ov dnevnik, pa se je moral spet enkrat zamisliti nad novinarji, ki so seveda tako filtrirali dogodek, da so več zamolčali, kot povedali. Slišali smo celo izjavo TV-novinarke, da vsak po svoje nekaj demonstrira kot da govorniki, naši transparenti in naših trideset tisoč grl niso složno signalizirali, česa nočemo. Kot da sta na odru stala le stara sindikalna mačka Semolič in Štrukelj, ne pa tudi predstavniki Konfederacije neodvisnih sindikatov, predstavniki kulturnikov, dijakov, študentov, upokojencev, gasilcev, kemikov … TV-gledalci seveda niso neposredno slišali, kaj so sindikalni govorci natančno sporočali v imenu tisočih. Namesto tega so dobili nekaj naključnih izjav »občinstva« in posnetek poplavljenega podjetnika iz Zgornje Savinjske doline, ki je pohvalil svoje pridne delavce in, glej no, mimogrede obsodil demonstracije v Ljubljani. Seveda niso pozabili omeniti Janševega tvita, čeprav tako banalnega, da po pritlehnosti lahko tekmuje z obzorjem Tomaža Majerja. Ampak če gre za tvit velikega vodje, ubogi novinarji tekmujejo, kdo ga bo prej citiral.

Čas je, da zapremo ekrane in odpremo oči. Tako bomo lažje spregledali, kaj se skriva za dimno zaveso vladajoče »elite«, ki si je oblastno pokorila udarne medije, ki »mašira« na naše pravice, na naše univerze, na naše otroke, na naše upokojence, na našo prihodnost in celo na našo lastno zgodovino. Napovedali so vojno svojim državljanom, pred nami celo stražijo parlament. To pomeni, da imamo moč. In res jo imamo, kadar nas je mnogo, kadar smo solidarni in kadar znamo reči NE! Ne, nimamo več pravice do naivnosti, drage učiteljice in učitelji, čas je da se zbudimo iz stoletnega spanja. Čas je, da smo presneto budni, čas je, da vsak dan, ne le ob lepih sončnih novembrskih sobotah, spoznamo svojo moč in z dvignjeno glavo zavračamo, kar je treba zavrniti. Nikoli še nismo imeli toliko priložnosti. Čas je, da se podučimo o tem, kar se v resnici dogaja, in da sabotiramo ukrepe, ki so proti nam. Da sabotiramo preračunljive podizvajalce tega režima, ker ni čas za konformizem. Čas je za malo dostojanstva!