Dilema dolžnika

Vsak padec gospodarstva poveča težo dolga. To velja tako za gospodinjstva kot za države. Danes oboji iščejo poti, da bi si to breme zmanjšali, nekateri pa bi se mu najraje kar izognili, na spletni strani Project Syndicate piše Harold James, profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na univerzi Princeton.

Eksplozivna rast finančnega sektorja v zadnjih dveh desetletjih je omogočila nastanek velikega dolga. Brez pozitivnega šoka, kot je pospešitev gospodarske rasti, servisiranje takšnega dolga postane vsaj za nekatere dolžnike nemogoče. V zgodovini so se le redki odločili, da dolga ne bodo poplačali, ker so stroški tako za dolžnike kot upnike v tem primeru ogromni. Dolžnik, ki se odloči, da dolga ne bo plačal, je odrezan od finančnih trgov, zato nima več denarja za uvoz bistvenih dobrin, upniki pa zaradi izpada poplačila postanejo nesolventni, piše James.

S podobnim vprašanjem, s katerim se danes ukvarjajo Grki, se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je njen dolg postal netrajnosten, ukvarjala Latinska Amerika. Največje upnice so bile finančne ustanove iz ZDA. Večina dolžnikov je naredila vse, da bi se izognila bankrotu. Edina izjema je bil Peru, ki je bankrotiral leta 1985 in tako postal mednarodni brezpravnež. Med večjimi dolžniki je formalno in le za kratek čas leta 1987 bankrotirala Brazilija. Takratni predsednik je dejal, da »mi ne moremo uničiti mednarodnega sistema, lahko mu povzročimo praske, a on lahko uniči nas«.

Banke so dolžnikom zato v osemdesetih letih ponudile nov denar, da bi sebe izvlekle iz krize. »Upravljanje sodobnih dolžniških kriz vselej vključuje izredno logiko metanja dobrega denarja za slabim v upanju, da bi prikrili nestabilnost. Enaka logika je bila uporabljena v evrski krizi z uporabo javnega denarja za reševanje zasebnega sektorja,« pojasnjuje Harold James.

Za dolg velja enako kot za druge probleme sodobnega življenja. Vlade, podjetja in posamezniki se soočajo s kopico informacij, ki jih ni mogoče preprosto izbrisati. Prek elektronske pošte, Facebooka, Twitterja dobivajo vedno nove informacije. Vedenje o preteklosti ves čas vpliva na ukrepanje v sedanjosti. Tako kot bi države najraje kar izbrisale svoj dolg in začele na novo, bi se posamezniki najraje s pritiskom na gumb znebili svoje preteklosti in se dramatično osvobodili. Toda tako ne bi izbrisali le tistega, kar je slabo in nepomembno, ampak tudi vse dobro. »Če začetek iz nič ni mogoč, je najbolje stare informacije pokopati s tako velikim valom novih, da preprosto postanejo nepomembne,« piše profesor James.

Po tej analogiji je tudi v prezadolženem svetu nemogoče dolgove kar odvreči in spet začeti s sposojanjem denarja iz nič. Očiščenje starih dolgov preprosto ni mogoče. »To omogoča le eno rešitev: nagrmaditi si je treba takšno goro novih obveznosti, da stari dolgovi postanejo nepomembni. Kdor ne zmore pozabiti preteklosti, je obsojen, da jo napihuje,« zaključuje Harlod James.