Zima našega nezadovoljstva

Živimo v brezpravni državi, kjer sta namesto etike in morale glavni vodili korupcija in politični klientelizem. Dejstvo, da je politična elita z manipulacijami izrabljala ljudstvo, kot orodje za dosego svojih lastnih političnih ciljev, se je zadnje desetletje, še posebej pa z nastopom krize, še bolj potrdilo. Življenje v takšnem okolju ne samo, da je izgubilo vse dostojanstvo, še več, oropalo nas bo tudi prihodnosti. Kriza nas ni prizadela le finančno, temveč nam je nastavila tudi ogledalo. Zato so se v duhu časa in svetovnega dogajanja, tudi pri nas začela razvijati različna gibanja in iniciative, ki kličejo po reformi družbe in političnega sistema. Upor je več kot upravičen! Slovenija, kot mlada in neizkušena demokratična država morda še ne razume prav dobro, da je demokracija živa tvorba in ne le beseda na papirju. To pomeni, da se je sposobna učinkovito reformirati glede na izzive, ki jih ponuja čas, v katerem živimo, in na ta način ohranjati blagostanje in osnovne temelje pravične družbe. Nezrelost, samovšečnost, klientelizem, nepotizem in korupcija so pravi obrazi politične elite, ki kroji našo usodo zadnjih 20 let. Le-ta je posredno in tudi neposredno odgovorna za stanje, v katerem se je znašla naša družba, zato je njen odstop in popoln umik iz političnega prizorišča prvi in edini možen korak, za pozitivne spremembe. Razlika je samo ali bo ta odstop izpeljan na dostojen in pragmatičen način ali pa bo zanj potrebna poglobitev krize in posledično kolaps sistema. Ljudstvu je prekipelo, o tem ni dvoma! Svoje nezadovoljstvo z miroljubnimi demonstracijami uveljavlja na najbolj osnoven demokratičen način in čeprav je skušala oblast proteste „ugrabiti“ pod pretvezo nasilja, se je kmalu izkazalo, da je bil to le neuspešen poizkus diskreditacije napredne misli. Prvi zmagi navkljub se je le-to znašlo pred zelo zahtevno nalogo, ki jo bo brez podpore celotne intelektualno strokovne javnosti zelo težko izpeljalo. Le z njihovo podporo bo celoten upor dobil realne temelje za spremembe in splošen konsenz družbe. Ravno v tej točki pa se pojavi ključno vprašanje našega družbenega razvoja: ali je strokovno intelektualna javnost sposobna prevzeti pobudo, po kateri kliče ljudstvo? Saj ne, da bi bil upor idejno podhranjen, nasprotno, nudi celo paleto dobrih rešitev. Predvsem imajo tu zelo veliko vlogo mladi, ki so med vsemi skupinami še najbolj zapostavljeni. Tokrat ne želijo biti več statisti v slabem scenariju črno belega filma, tokrat so konkretno opozorili nase. Spoštovanje! Kakšno vlogo ima potem pri vsem tem pobuda strokovno intelektualne javnosti? Menim, da ključno! So namreč vezno tkivo, na nivoju ideje in realizacije. Splošen konsenz, kataliziran skozi vse družbene pore, bo povrnil zaupanje v sistem in posledično sprožil kreativnost! Predstavljajte si, da bo na naslednjem protestu namesto policijskega kordona pred parlamentom igral simfonični orkester. Predstavljajate si, kako poet na prašnem zaboju v množici, besedam daje krila. Predstavljajte si, kako skupina mladeničev in mladenk burno razpravlja z doktorjem znanosti, ali je Supervizor dejansko mati direktne demokracije. Prva misel, ki se mi poraja, je harmonija. Vendar to ne bo dovolj, potrebujemo pogum!