MLADINA Trgovina

Vanja Pirc  |  foto: Borut Peterlin

10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Portret

Kombinat, ženski pevski zbor

… ki s svojim uporniškim repertoarjem neguje vrednote solidarnosti, sočutja in srčnosti

Ko so se pred dobrim mesecem po vsej državi razplamteli protesti, so si takoj rekle, da so zraven. In res so šle na ulice in jih vedno znova napolnile s pesmijo. Denimo s Puntarsko. Ali pa s Power To The People.

Pri petju se jim je vedno pridružila tudi množica in po vsaki končani pesmi, nepogrešljivo obarvani s socialno ali uporniško noto, zahtevala še. Isto pesem! No, ali pa katero drugo! Impro dogajanje je prineslo tudi impro sodelovanje. Ko so v gneči slučajno naletele na Vlada Kreslina, so se nemudoma lotili italijanske uporniške pesmi Bella ciao. Ko je mimo prišel Jani Kovačič, je iz megafona zadonela njegova Delam. Njihova Pesem upora, v kateri dvigajo glave »za vse, ki trpe«, in podajajo roke »vsem, ki hrepene«, je medtem prerasla v eno od himen narodne vstaje.

Kombinatke so nedvomno upornice. To so bile že davno pred protesti, in to ne le zato, ker so zbor pred skoraj petimi leti ustanovile ravno na dan upora proti okupatorju, ali zato, ker imajo v svojem logotipu prekrižana srp in kladivo, ali zato, ker na nastopih nosijo rdeče majčke. Upornice so zato, ker vedo, da ni dovolj, da svoje nezadovoljstvo nad razmerami v družbi izražaš le s kritiziranjem, temveč moraš za to, da bi se kaj premaknilo, tudi nekaj narediti. In to karkoli – nekaj, kar znaš ali zmoreš. Same so prav zato, ker niso mogle biti več del apatične množice, začele peti.

Vse je zakuhala dekliščina njihove prijateljice Reni, ki je na žur v nekdanjo ljubljansko tovarno koles Rog povabila svoje prijateljice, znanke, nekdanje cimre. Začelo se je veselo in razposajeno, ko pa se je zabava prevesila v jutro, so v ospredje prišli resnejši pogovori in vse bolj so ugotavljale, da so si kot otroci predstavljale drugačno življenje. Takšno, ki bi temeljilo na vrednotah tovarištva, solidarnosti, sočutja in srčnosti. A prav te so iz dneva v dan bolj izginjale. In dlje, ko so se pogovarjale, bolj so se strinjale, da morajo stopiti skupaj ter nekako pomagati spet izboriti te vrednote.

Ker jim je le nekaj ur prej uspel presenetljivo posrečen glasbeni nastop, posvečen slavljenki, je v zanosu padla ideja, da bi ustanovile pevski zbor. In tako je nastal Kombinat. Na ustanovni zbor jih je prišlo 21. Danes imajo 65 aktivnih članic. Štejejo od nekaj čez 20 do nekaj čez 50 let, skupno imajo krepko prek 30 otrok, so najrazličnejših poklicev, prihajajo z vseh koncev države in enkrat na teden, v petek zvečer, za kratek čas odložijo delo, družinske in vse druge obveznosti ter se dobijo na vaji v Ljubljani.

Večina je imela izkušnje s petjem le iz šolskih ali cerkvenih zborov, zato so že na začetku vedele, da se ne bodo mogle kosati z zbori, ki premorejo vrhunske vokaliste. A s svojo neizmerno energijo, ki jo kroti in spodbuja dirigentka Mateja Mavri, angažmajem, kot so izjave v podporo delavkam Mure, gibanju 15o ali družinskemu zakoniku, predvsem pa s svojim repertoarjem, ki nikakor ni strankarski ali celo boljševističen, kot trdijo politikanti, temveč gre za nadvse previdno izbrane pesmi z vsega sveta, katerih nastanek je spodbudila nuja po uporu ali kršenje delavskih pravic, so naletele na več kot topel sprejem občinstva. Tudi na tujem, kjer so se povezale zlasti s podobnimi samoorganiziranimi zbori z območja nekdanje Jugoslavije, ki jih nameravajo junija povabiti tudi na poseben festival v Ljubljano.

In zdaj so dočakale še svojo prvo ploščo. Na njej se jim je pridružilo nekaj glasbenikov, njihovih rednih spremljevalcev, ki so jih že zdavnaj vzele za svoje pridružene člane. Podobno globoko vez pa čutijo tudi s Tržaškim partizanskim pevskim zborom Pinka Tomažiča. Prav njegovi člani, prek 70 ali 80 let stari pokončni možakarji, ki se s pesmijo že desetletja borijo proti fašizmu in spodbujajo večkulturnost, jih navdajajo z upanjem, da bodo tudi same nastopale do konca.

Skoraj nemogoče se jim namreč zdi, da uporniških pesmi kdaj v prihodnje ne bomo več potrebovali. In tudi če se zgodi resen premik na boljše, jih ne bi smeli nikoli pozabiti. Že zato, ker je človek bitje zelo kratkega spomina.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.