Direktorat za pritiske

Učinki prenosa pristojnosti nad tožilstvom s pravosodnega ministrstva na notranje so že vidni

»Javnost želim obvestiti o pritiskih politike, ki jih doživljamo že nekaj časa in se nerazumno stopnjujejo.« »Ministrstvo je želelo izvesti pravosodni nadzor, za katerega niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, kar smo morali zavrniti.« »Ministrstvo z vsem navedenim ustvarja okolje, zaradi katerega je na državnih tožilstvih težko normalno delati.« »Samostojnost državnih tožilcev in državnih tožilstev bomo branili.« Kot bi poslušali stare izjave iz časov, ko je tožilstvo vodila Barbara Brezigar. Pa ni tako, gre za sporočila, ki jih je v ponedeljek javnosti in vladi poslal njen naslednik, generalni državni tožilec Zvonko Fišer.

Fišer se v preteklem letu na ravnanje vlade in notranjega ministrstva glede tožilstva ni podrobneje odzival. Čeprav je za to imel razloge. Ni skrivnost, da se je v tem času krepila »dejavnost« direktorata za tožilstvo na notranjem ministrstvu. Sčasoma so z direktorata na vrhovno tožilstvo skorajda vsak dan začele prihajati zahteve po tem ali onem poročilu, podatkih, analizi, reviziji, nadzoru … Fišer, pravi, je skušal te pritiske, ki so precej usmerjeni tudi nanj osebno, amortizirati in jih ne prenašati na državne tožilce, »žal to zaradi njihovih dimenzij in intenzitete ni več mogoče in sem prisiljen s tem seznaniti tako državne tožilce kot tudi javnost«. Ministrstvo, opozarja Fišer, z navedenim »ustvarja okolje, zaradi katerega je na državnih tožilstvih težko normalno delati«. Ni pa ostal le pri floskulah, kakršne smo nekoč že poslušali tudi iz ust Brezigarjeve, zdaj državne sekretarke za tožilstvo, ki usmerja delo direktorata.

Glede tega, kakšni so odnosi med vrhovnim tožilstvom in notranjim ministrstvom, ki bi po zakonodaji morala sodelovati, saj imata isti cilj, je bil prvič povsem odkrit. Ko je pred letom vlada začela delati, so na notranjem ministrstvu začeli pripravljati spremembe zakona o tožilstvu, ki je sicer komaj začel veljati. Spremembe, ki jih vlada po enem letu ni še niti obravnavala. Potem je Gorenak od Fišerja zahteval nadzor nad opravljanjem zadev državnotožilske uprave na vrhovnem državnem tožilstvu, in tam so ga tudi opravili. S poročilom ni bil zadovoljen, zahteval je dopolnitve, in čeprav zakonodaja tega ne omogoča, celo izročitev nekaj dokumentacije. Poleg tega se Gorenak zadnje leto ukvarja s še eno strogo »tožilsko« temo. Odredil je nadzor nad zaposlitvijo Boštjana Škrleca na položaj direktorja vrhovnega tožilstva. Vlada je imenovanje razveljavila, Fišerjev predlog za ponovno imenovanje pa zavrnila. V tej zadevi so najprej, tudi v nasprotju z zakonom, zahtevali, da vrhovno tožilstvo »delavki ministrstva omogoči pregled in kopiranje dokumentacije v prostorih vrhovnega državnega tožilstva«. Ker zahtevi niso ugodili, je minister odredil neposredni nadzor nad vrhovnim tožilstvom. Fišer se je dotaknil tudi kadrov. Celo tam, kjer je kadrovska podhranjenost največja, vlada ignorira predloge državnotožilskega sveta za nove kadre, s katerimi bi nadomestili izgubljene.

Zgolj v vednost se je Fišer očitno odločil obvestiti javnost o odnosu vladajoče politike do tožilstva. Da ne bi bilo morebitnih nesporazumov, katere so dejansko prednostne naloge ministrstva, ko govori o večji učinkovitosti tožilstva, posebej pri pregonu organiziranega kriminala.