Tretja ali četrta svetovna vojna?

V ozadju “sprememb režimov” in”osvoboditev” raznih ljudstev po svetu se skriva želja ameriške administracije po ohranitvi privilegiranega položaja dolarja kot “svetovne rezervne valute”

Se svet vse hitreje pomika proti tretji svetovni vojni? Takšna možnost se večini, ki spremlja svetovne medije, še zmeraj zdi neverjetna, vendar kriza v EU, nevarnost “valutnih vojn”, napetosti med Kitajsko in različnimi azijskimi državami, zaveznicami ZDA in in skoraj dve desetletji različnih intervencij, ki neprestano potekajo v različnih koncih sveta, opozarjajo na vse večjo uporabo nasilja in vse večjo nestabilnost sveta, v katerem živimo. V ozadju pa je predvsem ena sama stvar – položaj dolarja oziroma “petrodolarja” kot “svetovne rezervne valute”, ki ga finančni krogi ZDA branijo z vsemi sredstvi.

Da se v ozadju skrivajo predvsem finančni interesi, zaradi katerih poskušajo ZDA za vsako ceno ohraniti stanje, ki jim ustreza, opozarja tudi nekaj zanimivih podatkov, zbranih tudi v tem kratkem filmu, ki si ga je skupaj z podnapisi mogoče ogledati tudi na tem naslovu in kjer se lepo pojasnjuje, kako se je sedanji gospodarski sistem zamajal, od kar je dolar izgubil “zlato podlago”, kako je ta dogovor nadomestil “naftni” dogovor ameriške administracije z bližnjevzhodnimi monarhijami in kako je ta model vladavine “petrodolarjev” nato omogočil in vplival na zunanjo politiko ZDA.

0VUlC7jFqOI

Vse to so resni razlogi, zaradi katerih ZDA še danes zasleduje zelo jasne cilje pri rušenju različnih držav in režimov, ki jih vidijo kot svoje “nasprotnike”. V filmu nas tako spomnijo, kako je ameriški predsednik Nixon Franciji preprečil prenos svojih zlatih rezerv in kako je ameriški general Wesley Clark jasno povedal, kako je iz vrha Busheve administracije še pred napadom Irak izvedel, da bo naloga vojske ne samo (popolnoma neupravičen) napad na Irak, pač pa tudi “sprememba režimov” v sedmih bližnjevzhodnih državah. Pri čemer sta šesta in sedma država prav Sirija in Iran. Z drugimi besedami – nahajamo se v končnici spopada, katerega obrisi so bili v Pentagonu zarisani že pred več kot desetletjem in pol.

Sicer pa to potrjujejo tudi drugi dokazi. Padec Gadafija, na primer, se še vedno slavi kot zmaga “ljudstva”, toda resnica je precej drugačna. To je nedavno povedal celo Silvio Berlusconi, ki je bil kot premier Italije zelo dobro obveščen o tem, kaj se dogaja v Libiji. “V Libiji ni bilo revolucije, ljudje so imeli radi Gadafija, Francija je prevarala mednarodno skupnost in dovolila agresijo. Morda v Libiji ni bilo svobode v tistem smislu kot si jo zamišljamo v Evropi, toda kruh in streha nad glavo sta bila v Libiji brezplačna. Odločitev o vojaški intervenciji je sprejela francoska vlada. Francozi so prikazali dogodke v Bengaziju kot revolucijo, da bi imeli opravičilo za intervencijo,” je nedavno javno povedal bivši italijanski premier. Berlusconi se je res zapletel v različne škandale in tudi zaradi tega odstopil, toda nihče mu zagotovo ne more očitati, da v času, ko je bil na vodilnem mestu v Italiji, pomembni članici EU in zveze NATO, ne bi bil dobro obveščen.

Tudi vse več zahtev držav, ki želijo, da se jim iz ameriških zveznih rezerv vrne zlato potrjujejo navedbe v filmu. Lani je takšno zahtevo ZDA poslala Venezuela, ki je zahtevala vrnitev 90 ton zlata. Tudi nemško višje sodišče je nedavno odločilo, da bi Nemčija morala pregledati svoje zlate rezerve, ki se nahajajo v tujih državah ter da se naj vrne 150 ton zlata, da Nemčija “pregleda njegovo čistost”. Podobne zahteve so se slišale tudi v Ekvadorju, Švici in Veliki Britaniji. Vse to je seveda povezano s krizo dolarja in svetovno gospodarsko krizo. V kolikor bi namreč Kitajska prenehala financirati ameriški javni dolg in kupovati njihove obveznice, ali pa bi se nekatere države – na primer Iran – uspele otresti jarma prodaje nafte za dolarje, bi to lahko pomenilo konec ameriškega položaja v svetu.

Na vse to smo v Mladini opozorili že pred več kot desetletjem, pred napadom na Irak. Tedaj smo zapisali, da “pravi razlog za napad na Irak ni nevarnost terorizma, niti uničenje orožja za množično uničevanje, pač pa ohranitev dolarja v vlogi svetovnega denarja”. Mesec dni po začetku napadov, ko so Američani še iskali “orožje za množično uničevanje”, smo v Mladini napisali to:

“Po skoraj štirih tednih od napada na Irak se s postopno zasedbo iraških mest vojaške operacije v Iraku prehajajo v sklepno fazo. Režim Sadama Huseina je v pepelu, vendar za ogromno ceno človeških žrtev, gospodarske škode, uničenega okolja in zanikanja temeljnih vrednot mednarodnega reda. Ta vojna kljub temu še dolgo ne bo končana, prihodnost pa je negotova. Dobro obveščeni Washington Post že omenja Sirijo kot naslednjo možno tarčo Pentagona, nekdanji direktor CIE James Woolsey pa odkrito pojasnjuje, da je iraška vojna samo “začetek IV svetovne vojne”, ki bo trajala “še desetletja.”Kljub temu pa razlogi za sedanjo “osvoboditev Iraka”, ki z vzpostavitvijo okupacijske oblasti in ameriškega prokonzula v Iraku še najbolj spominja na čase kolonializma ostajajo nejasni. O orožju za množično uničevanje, formalnemu razlogu za agresijo na Irak vse manj govorijo celo “osvoboditelji” Iraka.... Ali je razloge za to vojno res mogoče najti le v zahtevah mednarodnih korporacij po črpanju iraške nafte, v želji ameriške administracije po zastraševanju uporniških režimov, v načrtih po dostopu do kaspijskih naftnih izvorov, v osebnih fiksacijah Busha mlajšega ali celo v mesijanski želji ameriških republikancev, da ustvarijo nov arabski svet, “varen za demokracijo” (kot večinoma menijo analitiki v slovenskem MZZ) in s tem preprečijo širjenje terorizma? Argumente je mogoče najti za skoraj vsakega od omenjenih razlogov, vendar se najpomembnejši odgovor skriva drugje - na področju gospodarstva. Povedano preprosto; vojna proti Iraku je vojna ZDA in njihovih vazalov za svetovno dominacijo, hkrati pa tudi vojna za ohranitev globalne dominacije dolarja v spopadu med dolarjem in evrom kot valutama, ki se borita za mesto ‘svetovnega denarja’.”

O tem, kaj je v ozadju je v tistem času spregovoril tudi mednarodni sodnik Richard Goldstone. Gre za osebo z nesporno avtoriteto. Po njegovi oceni je bil napad zaveznikov na Irak nezakonit, pravi razlog za vojno pa je obramba dolarja pred nevarnostjo, ki jo predstavlja evropski evro. Čeprav so ameriški jastrebi napad na Irak načrtovali že več kot desetletje, so se pravi razlogi pojavili šele leta 1999, ko je Irak v nasprotju z določili OPEC-a iz leta 1971 o trgovanju v dolarjih pričel svojo nafto prodajati za evre, svojih 10 milijard dolarjev deviznih rezerv pa je prav tako pretopil v evropsko valuto. Administracija ZDA se je na iraško potezo najprej odzvala s posmehom, prepričana, da se bo Iraku poteza maščevala. Kmalu se je pokazalo, da so bili Američani v zmoti. Irak je zaradi trgovanja v evrih dosegel lepe dobičke. Valuto je zamenjal v času ko je bil evro vreden 80 centov, samo leto prej pa je dolar izgubil 15 odstotkov svoje vrednosti. Irak je skupaj imel za 17 odstotkov dobička. Zato je kmalu tudi sosednji Iran pokazal zanimanje za prodajo svoje nafte v evrih. Odločitev o tem je nameraval potrditi celo v parlamentu, Rusija pa je pričela povečevati proizvodnjo nafte, namenjeno evropskemu tržišču, ki jo seveda prav tako prodaja za evre. Norveška je svojo nafto za evre pričela prodajati leta 2004. In tudi Venezuela, četrti največji proizvajalec na svetu, je že prenehala prodajati nafto izključno v “petro-dolarjih,” ter pričela trgovati celo s Kubo, ki je na črni listi ZDA. V evrih je pričela trgovati celo komunistična Severna Koreja, ki je imela konec leta 2004 za preprečitev ponovnega “iraškega scenarija” na razpolago tudi do šest jedrskih bomb. Nespoštovanje dolarske prevlade je doseglo pošastne razmere. Če bi se podobni dogodki nadaljevali in bi se za prehod na vse močnejši evro odločil kar celoten OPEC, potem bi bila s tem dokončno odpravljena tudi ameriška ekonomska dominacija v svetu.

Na tem mestu je potrebno za trenutek na poenostavljen način pojasniti pomen in vlogo dolarja kot “svetovnega denarja”. Predstavljajte si, da ste globoko v dolgovih, vendar imate vsak dan možnost, da napišete čeke v višini nekaj milijonov dolarjev. Denarja seveda nimate, kljub temu pa si s praznimi čeki nato kupujete luksuzne avtomobile, počitniške hiše in vse druge blagodati razkošnega življenja. Vaši čeki so ničvredni ali vsaj precenjeni, toda z njimi lahko še zmeraj kupujete, dokler se ti čeki zaradi neke njihove posebne lastnosti nikoli ne vrnejo nazaj v banke. Trik je v izredno pomembnem dogovoru, ki ste ga dosegli z različnimi lastniki ene same, toda izredno pomembne stvari, ki si jo vsi želijo – in to so lastniki nafte in plina. Nafta in plin pa obračata kolesja sedanje svetovne civilizacije. Z njimi ste dogovorjeni, da bodo za plačilo svojega blaga sprejemali le vaše čeke. Kar je glede na to, da ste tudi drugače velik proizvajalec različnih zadev, povsem razumljiva odločitev tudi z njihove strani. To pa pomeni, da si morajo vsi, ki si želijo kupiti nafto ali plin, priskrbeti vaše čeke. In ker imajo dobesedno vsi na svetu v svojih rezervah zbrane kupe vašega denarja za nujne nakupe nafte in plina, ta isti denar uporabljajo tudi za kupovanje drugih stvari. Ko tako na primer s svojim čekom kupite televizor, ga lastnik uporabi za nakup nafte, lastnik nafte kupi nekaj hrane, trgovec s hrano pošlje ček peku, pek kupi moko in tako naprej, vendar se denar nikoli ne vrne v banko. Na vaših računih so minusi, toda dokler se vaši čeki ne vrnejo, vam ni potrebno plačati ničesar. Televizor ste pravzaprav dobili - zastonj. To je položaj, ki so ga ZDA uživale v zadnjih 30 letih. ZDA so na ta način dobile in še dobivajo največjo finančno pomoč celotnega sveta. Kakor da bi bile nerazvite, ne pa največje gospodarstvo sveta. In ko ameriški dolgovi zrastejo, v ameriški centralni banki preprosto natisnejo nekaj več denarja in z njimi “poplačajo” svoje dolgove. Dolarji se hkrati vračajo v ZDA v obliki investicij, z določitvijo vrednosti dolarja pa centralna banka praktično določa tudi ceno nafte, ki jo dobesedno dobiva “zastonj.”

Če ste v takšnem privilegiranem položaju, ko je, kot je sarkastično ocenil nek ekonomist, “svet sestavljen iz ZDA, ki proizvajajo dolarje in ostanka sveta, ki proizvaja koristne reči”, potem vas lahko seveda zaskrbi nepričakovana novica o tem, da eden od prodajalcev nafte za svojo nafto ne sprejema več vaš, temveč konkurenčen denar drugega pomembnega proizvajalca vsega mogočega. V našem primeru je to Irak. ZDA od Iraka mesečno kupujejo povprečno 400.000 sodčkov nafte, neposredno pred napadom na Irak pa so od iraškega režima, ki ga menda tako zelo sovražijo kupovale celo precej več, okoli 600.000 sodčkov na dan. Ker ZDA uvažajo nafto iz 30 držav, iz Iraka pa na ta način okoli 8-9 odstotkov, iraška sprememba nakupne valute neposredno sicer ni imela kakšnega resnega vpliva na ameriško gospodarstvo. Toda če bi se praksa zamenjave dolarjev za evre v trgovini z nafto nadaljevala in če bi le še nekaj članic Opeca “preklopilo” na prodajo nafte za evre, bi to gotovo okrepilo evro in podcenilo dolar, ki neprestano pada. Predvsem zato – in tudi zaradi vpliva skrajnih republikanskih jastrebov, imenovanih “neocons” - se je ameriški predsednik odločil, kot je dejal sam, da zaščiti “ameriški način življenja”. Usoda Sadama Huseina je bila dejansko zapečatena že leta 1999. Potrebno je bilo najti le še prepričljiv povod za vojno.

In vse to velja tudi za vse naslednje vojne, tudi “predzadnjo”, iz spiska Wesleya Clarka, vojno v Siriji. Da o Iranu ne govorimo – Iranu, ki je prav tako svojo prodajo nafte že preusmeril iz dolarje na druge valute ali pa mu druge države, na primer Kitajska, plačujejo z blagom. In prav s tem je seveda postal nova “nujna” tarča ameriške administracije.