Tiskanje denarja ni odgovor za stagnacijo

Če so izdelki in storitve britanskih podjetij relativno poceni in ne izvažajo na trge, kjer gospodarstvo stagnira, zakaj je njihov izvoz tako slab?

Valutne vojne so ena od tem, s katerimi se v zadnjem času ukvarjajo finančni ministri in guvernerji centralnih bank, pa tudi vlagatelji na borzah. V Evropi politično prilagajanje tečajev valut s tiskanjem novih bankovcev najbolj skrbi Francijo, Velika Britanija pa je med državami, ki se tega že nekaj časa poslužuje, da bi pomagala svojim podjetjem in gospodarstvu k rasti. Michael Kitson, predavatelj globalne makroekonomije na univerzi Cambridge, v časopisu Guardian pojasnjuje, zakaj zniževanje tečaja funta britanskemu gospodarstvu ne more pomagati. Slovenija tega ukrepa ne more več uporabiti, odkar uporablja skupno evropsko valuto evro.

Utegne biti premalo in prepozno, toda guverner angleške centralne banke Mervyn King poskuša narediti vse, kar lahko, da mu ne bi bilo treba svojemu nasledniku Marku Carneyju prepustiti gospodarstva v stagnaciji. King zato zahteva dodatno tiskanje denarja v upanju, da bo vrednost funta s tem padla, kar bo omogočilo okrevanje gospodarstva na podlagi povečanja izvoza. Vsi znaki kažejo, da to ne bo delovalo, piše Kitson.

Vrednost funta pada že od sredine leta 2007 in to je malo pripomoglo k rasti izvoza. Na podlagi več kazalnikov so cene britanskih podjetij konkurenčne, a jih v drugih državah neradi kupujejo. Bodoči guverner Bank of England meni, da britanska podjetja izvažajo na napačne trge. Večinoma namreč izvažajo na počasi rastoče razvite trge, zlasti v Evropi, namesto da bi več izvažala na hitrorastoče trge. Toda Bank of England je pravkar objavila podatke, ki ne potrjujejo besed njenega bodočega guvernerja. Ti podatki kažejo, da šibkost britanskega izvoza ni povezana s šibkostjo trgovskih partnerjev.

Torej, če so izdelki in storitve britanskih podjetij relativno poceni in ne izvažajo na trge, kjer gospodarstvo stagnira, zakaj je njihov izvoz tako slab? Michael Kitson navaja dva razloga za to. Prvi je, da britanska podjetja ne proizvajajo izdelkov, po katerih drugod po svetu povprašujejo. V preteklosti je britansko gospodarstvo temeljilo na izvozu finančnih storitev, s katerimi so nadomeščali zmanjšanje izvoza industrijskih izdelkov. Zaradi tega so industrijska podjetja zmanjšala izvoz. Številni izdelki, ki jih britanska podjetja izvažajo, niso predragi, ampak so premalo kakovostni, nimajo ustreznega dizajna, njihove storitve so prepočasne. Povpraševanja po takšnih izdelkih ni mogoče povečati z znižanjem tečaja funta.

Kitson ugotavlja, da je problem britanskih podjetij v tem, da premalo investirajo v nove izdelke, postopke in inovacije. Velika Britanija ni edina, ki skuša z vojno valut breme prenesti na soseda, ki ima višji tečaj valute in so zaradi tega izdelki in storitve njegovih podjetij dražji. A to je le kratkoročno zdravilo in učinkuje le, dokler tudi sosed tečaja svoje valute ne zniža.

Če so tečaji valut manipulirani, se povečujejo neravnotežja, problemi držav se zaostrujejo, dokler ne poči in ne nastane valutna kriza, ki lahko pokoplje celotna gospodarstva. Iz te krize se sama ne more rešiti nobena država, nobeno območje s skupno valuto, je že pred tremi leti svaril nemški Spiegel. Septembra 1931 je Velika Britanija opustila vezavo svoje valute na zlato in britanski funt v nekaj mesecih v primerjavi z dolarjem izgubil skoraj tretjino vrednosti. Ker je bilo britansko blago zato poceni, si je gospodarstvo precej hitro opomoglo. Opomoglo si je na račun sosedov, ki so vztrajali pri vezavi svojih valut na zlato.

Leta 1933 so ZDA opustile vezavo svoje valute na zlato in dolar je izgubil 40 odstotkov vrednosti. Čez čas je opustilo vezavo svoje valute na zlato 25 držav: svetovna trgovina se je med letoma 1929 in 1933 skrčila s 3 na 1 milijardo dolarjev. Da bi kaos z valutami odpravili, so se predstavniki 44 držav sestali v Bretton Woodsu in se dogovorili za nov valutni sistem, ki naj bi onemogočal uporabo valut kot orožje za zagotovitev globalne konkurenčnosti. Po tem sistemu so se druge valute vezale na dolar. ZDA so se zavezale, da bodo rezerve, ki jih bodo imele druge države v dolarjih, zamenjale v zlato po ceni 35 dolarjev za unčo. Leta 1971 se je ta sistem zlomil, ker ZDA zaradi vojne v Vietnamu svoje zaveze niso mogle več izpolnjevati. Od takrat na valutnih trgih velja pravilo močnejšega.

Kitson pravi, da je svet danes že preplavljen s poceni denarjem. Najboljša lekcija iz 30. let prejšnjega stoletja je, da je najboljša pot za rešitev globalne gospodarske krize mednarodna koordinacija, a danes je ovira za takšen dogovor pomanjkanje politične volje in intelektualne vizije. Zato je verjetno, da bodo države nadaljevale s svojo solistično politiko. Toda upanje, da se je mogoče izkopati iz krize in povečati izvoz na račun drugih, je jalovo.