Laži o lenih južnjakih

Ob zapletenih gospodarskih razmerah se pojavlja vse več neresničnih mitov in stereotipov o 'lenih' narodih jugovzhodne Evrope kot o tistih, ki naj bi bili krivi za sedanjo krizo

»Strah hodi po Evropi – strah komunizma.« Tako se prične znameniti Komunistični manifest, ki sta ga napisala Karl Marx in Friedrich Engels. In danes Evropo znova preganja duh. Toda v nasprotju z letom 1848, ko sta Marx in Engels napisala te stavke, ne gre za strah pred komunizmom, pač pa za strah pred lenobo. Časi, ko je bilo vladajoče sloje družbe strah pred jeznimi množicami, ki bi jim razbila lobanje in zaplenili lastnino, so mimo. Sedaj so njihovi največji nasprotniki armada lenih brezdelnežev, čigar leni in hedonistični življenjski stil, plačan iz davkov bogatih, pije kri gospodarstvu. S temi besedami je Haa Jon Chang, raziskovalec iz centra za raziskave politik in gospodarstva v Guardianu, opisal trenutno stanje v Evropi. In kot vse kaže, so bile te ocene pravilne.

Kajti pravkar je tudi Velika Britanija po oceni borzne hiše Moody's izgubila svojo prestižno kreditno oceno z AAA na AA1, ocene analitikov in najpomembnejših gospodarskih institucij pa kažejo, da se bo kriza v območju evra nadaljevala. Za lenimi Grki, Španci in Italijani (da o Slovencih ne govorimo), se je pravkar preselila v Francijo. Razprava o 'lenih Francozih' je namreč pravkar napolnila časopisne stolpce v Franciji, ko je izvršni direktor ameriškega podjetja Titan Maurice Taylor francoske delavce obtožil, da so s svojimi plačami nekonkurenčni na svetovnem trgu in da zato niti slučajno ne namerava kupiti njihove tovarne Goodyear v Amiensu, kar si sicer želi francoski minister za gospodarstvo. Odzvali so se najvišji francoski politiki. Francoski minister za gospodarstvo Arnaud Montenbourg je pismo ocenil kot smešno, predstavniki sindikatov so Taylorju predlagali odhod v umobolnico, toda nekaj je bilo tudi takšnih, ki se strinjajo, da je v Taylorjevi kritiki (ki jo je končal s stavkom, da »bo francoski življenjski stil izginil, če ne bodo spremenili svojih navad«) veliko resnice. 

Vendar so poenostavljanja tudi zelo nevarna. Če je francoski 'življenjski stil' slab, kaj je torej rešitev? Je to ameriški življenjski stil, morda kitajski? V zaostrenih gospodarskih razmerah se pogosto pojavljajo preproste teorije, ki zapletene gospodarske probleme poenostavljajo in jih javnosti prikazujejo v izkrivljeni luči. Eden od pogostih trikov, ki prav zaradi svoje preprostosti in navidezne prepričljivosti pogosto vžge, je delitev evropskih držav na 'pridne in bogate' ter 'lene in revne'. V tem smislu lahko tudi med slovenskimi ekonomisti slišimo veliko izjav, ki poskušajo javnost prepričati v to, da so za sedanjo finančno krizo večinoma krive predvsem mediteranske države, kot so na primer Španija, Grčija ali Italija, ki želijo zgolj prejemati neskončno finančno pomoč od 'razvitih' držav kot so Nemčija ali Nizozemska in uživati v brezdelju ob neskončnih skodelicah kave. Da torej prihaja čas, ko se bodo 'leni južnjaki' morali naučiti delati. In logični sklepo, da se težave v območju evra ne bodo rešile prej, dokler se te 'lenobe' ne bodo naučile trdega dela. Toda kot v svojem eseju zapiše Haa Jon Chang, je vse to samo – zgodba.

Na prvem mestu je namreč potrebno vedeti, da so primanjkljaji v evropskih državah nastali zaradi upada dohodkov in recesije, ki jo je sprožil finančni sektor in ne zaradi 'porabe socialne države', zato tudi uničevanje temeljev socialne države ne bo odpravilo vzrokov deficitov. Tudi predpostavka, da 'v bogatih državah delajo več in bolj trdo', je seveda napačna. Vsa zgodovina dokazuje, da revni praviloma delajo več in ob slabših pogojih dela. In samo nepomembni manjšini se s tem delom uspe iztrgati iz orbite revščine. Ostala večina kljub trdemu delu ostaja revna – in to kljub pomoči socialne države in ne zaradi nje. To je mogoče ugotoviti tudi ob primerjavi držav. Po podatkih Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) so ljudje v Grčiji, znamenitem 'narodu lenob' leta 2011 delali v povprečju 2.032 ur, samo nekaj manj od izjemno 'marljivih' in 'deloholičnih' Južnih Korejcev (2.090 ur). Istega leta so povprečni 'delavni in marljivi' Nemci delali samo 70 odstotkov grškega delovnega časa (1.413 ur), medtem ko so bili Nizozemci uradno 'najbolj leni' v Evropi, saj so v povprečju delali samo 1.379 ur na teden. Slovenija po tej statistiki z 1.662 urami spada med bolj delavne države. 

Osnovna težava je seveda v tem, da pravljične trditve, kako lahko vsak uspe, če le zna trdo delati, na liberalnem svetovnem trgu očitno ne držijo, kajti ni pomembno samo to, kako trdo delaš, temveč še zmeraj tudi kje delaš. In na kakšni začetni podlagi si začel svoj razvoj. Toda ker je težko razumeti globino in vzroke krize, je seveda toliko lažje kritizirati 'lenobe', če prav podatki kažejo, da tisti, ki jih kriza najbolj tolče, v resnici niso najbolj leni, pač pa so večinoma zelo delovni in zelo slabo plačani ljudje. To, kar vpliva na neenakost v družbi in na neenakost tudi znotraj Evrope, so seveda različni pogoji, v katerih odraščajo mladi Evropejci. Tisti, ki so v mladosti prikrajšani, ki se morajo zadovoljiti z bolj poceni hrano, slabšimi šolami, slabšo vzgojo, izobrazbo in revščino, se na koncu znajdejo na 'prostem in svobodnem trgu', kjer morajo tekmovati z drugimi, ki so imeli popolnoma drugačne pogoje za osebnostni razvoj. Enako velja za podjetja in gospodarske subjekte.

Ob tem so tudi trgi pogosto zlorabljeni in prilagojeni tako, da bolje služijo bogatim, kar dokazujejo manipulacije z liborjem in in prodajo različnih ničvrednih finančnih 'produktov' zaradi katerih se je napihnil finančni balon krize, ki je nato škodoval predvsem najbolj revnim. Ob tem daje denar bogatim še moč, da vplivajo in si prilagodijo družbena pravila tako, da imajo od tega koristi finančne elite. Kako je to videti, kaže nešteto primerov bančnikov, ki so nato postali finančni ministri. In obratno. In prav ti finančni krogi - pogosto tudi ob pomoči svojih medijskih trobil –, odpirajo problem lenob, nezasluženih socialnih podpor nezaposlenim, ki naj bi izkoriščali državo, in podobno.

Spomnimo se samo člankov, ki smo jih o tem lahko prebirali v slovenskem tisku. S takšnimi razpravami se seveda bogati in vplivni v družbi preprosto otresejo razprave o nepravični delitvi finančnih bremen v družbi in strukturnih problemov zaradi premajhnih štipendij, socialnih transferjev in, v končni fazi, finančne pomoči med razvitimi in nerazvitimi državami v okviru same EU, kjer bi razvite države, če želijo obdržati 'celovito EU', morale storiti veliko več za zmanjšanje razlik med članicami v Evropi.