Matevž Krivic: »Absurdni, ne le z ustavo, ampak tudi s pametjo skregani pogoji«

Ob 21-letnici izbrisa se začenja se teden izbrisanih z novo pobudo ustavnemu sodišču

Matevž Krivic, član izvšnega odbora Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije (DIPS), v današnji izjavi za javnost obvešča, da je DIPS ob 21-letnici izbrisa na svoji 11. letni skupščini opozorilo na to, da so vsa dosedanja prizadevanja, vključno z zadnjo sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu, odprla pot za bodočo popravo storjene krivice samo za 10.000 od skupaj 25.000 'izbrisanih'. Se pravi le za tiste, ki jim je dosedanja zakonodaja omogočila, da so že dobili vrnjen vsaj status, ki jim je bil takrat nezakonito odvzet.

»Preostalim 15.000 izbrisanim, ki še danes živijo zunaj Slovenije, pa zakon iz leta 2010 postavlja za vrnitev v Slovenijo povsem absurdne, ne le z ustavo, ampak tudi s pametjo skregane pogoje, ogromni večini, ki po 21 letih za vrnitev v Slovenijo sploh niso več zainteresirani, pa sploh popolnoma onemogoča, da bi jim bila storjena krivica lahko danes priznana in storjena škoda poravnana. Zato je Društvo izbrisanih vložilo pobudo, da Ustavno sodišče ugotovi neustavnost take zakonske ureditve in zahteva njeno spremembo,« piše Krivic in dodaja, da je svoj javni poziv z letne skupščine DIPS zaključilo takole: »Kot je s svojimi dosedanjimi odločitvami prav Ustavno sodišče edino reševalo čast Slovenije kot pravne države in omogočilo odpravo storjene krivice vsaj za prvih 10.000 izbrisanih, upamo, da bo temu vzgledu sledilo tudi sedanje Ustavno sodišče in omogočilo ustrezno popravo storjene krivice tudi preostalim 15.000 izbrisanim.« Poziv DIPS ob 21. obletnici izbrisa objavljamo v celoti:

Poziv Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije (DIPS) ob 21. obletnici izbrisa

Šele v 19. letu po izbrisu (leta 2010) je bil končno sprejet zakon, ki ga je Ustavno sodišče zahtevalo že sedem let prej, in šele v 21. letu po izbrisu je bila Slovenija s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) prisiljena, da se končno neha izmikati tudi svoji odškodninski odgovornosti za trpljenje in za škodo, ki jo je nezakonito izbrisanim povzročila.

Ali in kako bi to izmikanje celo nasproti jasni sodbi ESČP tudi še v 22. letu po izbrisu nadaljevala sedanja Janševa vlada, morda ne bomo zvedeli, če bo v naslednjih dneh to vlado nadomestila druga. Da bi eni ali drugi osvežili spomin na to, kaj naše društvo od nje v tem pogledu zahteva, tu citiramo nekaj ključnih odlomkov iz stališč, ki smo jih pisno podali 11. januarja 2004 v Državnem zboru na javni predstavitvi mnenj do takratnega predloga »sistemskega« zakona o izbrisanih:

Jasno je seveda, da država odškodnin za škodo, ki se je nabirala dvanajst let, ne more izplačati iz enega letnega proračuna, zato smo pripravljeni podpreti vsak razumen predlog za porazdelitev tega bremena na ustrezno daljši čas, kakor tudi za razumno in s pravicami na drugih področjih sorazmerno omejitev višine odškodnin, če bo resna analiza pokazala, da je to nujno. Ker bi tak zakon pomenil poseg v ustavno pravico iz 26. člena Ustave, bi bil na ustavnem sodišču podvržen tako imenovanemu strogemu testu sorazmernosti. Ta strogi test sorazmernosti seveda ne velja za presojo ustavnosti zakonov, s katerimi današnje države delno, v skladu s svojimi ekonomskimi možnostmi, popravljajo krivice, povzročene od prejšnjih, nedemokratičnih režimov, še zlasti v času 2. svetovne vojne in takoj po njej. Izbrisanim pa je njihove temeljne človekove pravice kršila sedanja, pravna in socialna država, za kar je po 26. členu svoje ustave dolžna storjeno škodo v celoti povrniti.

In že takrat, že leta 2004, smo zahtevali isto, kar sedaj, devet let kasneje, od Slovenije zahteva ESČP: »Nujno potreben bo poseben zakon o odškodninah za posledice izbrisa - v okvirih, ki jih država ekonomsko, finančno in socialno zmore, v skladu s prej že navedenim ustavnim načelom sorazmernosti. Če tega ta država ne bo pripravljena storiti, bo to predmet še dodatnega, posebnega postopka … če bo treba, tudi pred ESČP v Strasbourgu.« In že takrat smo opozorili na to, kam bo pripeljalo še nadaljnje izmikanje priznanju odškodnin: da to izmikanje »izplačevanje odškodnin sicer res odmika v megleno in nedogledno prihodnost, toda njihov končni znesek utegne prav zato enormno narasti – predvsem pa bo Slovenija leta in leta na sramotnem stebru v Strasbourgu, kjer se bodo te pravde končevale«.

Zdaj smo res tam. Upamo le, da bodo vlada in poslanci sedaj vendarle razumeli, da je izmikanja konec in da je storjene krivice po 21 letih končno vendarle treba popraviti. Toda ne le tistim 10.000 izbrisanim, ki jim je država doslej vsaj vrnila nekoč nezakonito odvzeti status, ampak tudi preostalim 15.000, ki jim tega tudi zadnji popravek »zakona o izbrisanih« (ZUSDDD) ne omogoča. Gre pretežno za tiste, ki so bili po izbrisu prisiljeni Slovenijo zapustiti in si življenje na novo organizirati drugje – njim pa zakon ne omogoča sploh nikakršne poprave njim storjene krivice. Zoper to in še druge očitne protiustavnosti v sedanji zakonski ureditvi je naše društvo vložilo na Ustavno sodišče še eno pobudo za presojo ustavnosti ZUSDDD. Kot je s svojimi dosedanjimi odločitvami prav Ustavno sodišče edino reševalo čast Slovenije kot pravne države in omogočilo odpravo storjene krivice vsaj za prvih 10.000 izbrisanih, upamo, da bo temu vzgledu sledilo tudi sedanje Ustavno sodišče in omogočilo ustrezno popravo storjene krivice tudi preostalim 15.000 izbrisanim.

Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije, na zboru članov 24. februarja 2013 v Ljubljani

Predsednik društva: Niko Jurkas

Ob tem se danes se začenja teden izbrisanih, s katerim obeležujemo 21-letnico izbrisa več kot 25.000 ljudi iz registra stalnih prebivalcev Slovenije. Različne organizacije, ki se borijo za pravice izbrisanih, v tem tednu pripravljajo skupščine, forume, razprave in projekcije filmov, v torek pa tudi shod pred ministrstvom za notranje zadeve. Kljub temu, da je bilo o izbrisu povedanega že veliko, v zvezi s to tematiko vedno znova odkrivamo že pozabljene ali pa še nikoli razkrite podrobnosti, so ob obletnici izbrisa zapisali na Mirovnem inštitutu. V ta namen inštitut danes v ljubljanskem Cankarjevem domu ob 17. uri pripravlja forum z naslovom Izbris med pravom in politiko.

Sodelujoči na forumu, med katerimi bodo tudi predsednik nekdanjega Sveta za varstvo človekovih pravic Ljubo Bavcon, predlagateljica dopolnil, ki bi preprečili izbris, Metka Mencin Čeplak in Katarina Vučko z Mirovnega inštituta, bodo razpravljali o tem, kako osem mesecev po izreku sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice poteka njeno izvrševanje, pa tudi kako omenjena sodba vpliva na vprašanje urejanja pravnih statusov v Sloveniji. Jutri, v torek, ko bo od izbrisa minilo 21 let, bo ob 17. uri v Kinodvoru potekala projekcija dokumentarnega filma Slovenija moja dežela, ki ji bo sledil pogovor s predsednikom Zveze izbrisanih Slovenije in režiserjem ter scenaristom filma Dimitarjem Anakievim ter drugimi gosti z izkušnjami z izbrisom.

Kolektivno predsedstvo civilne iniciative izbrisanih aktivistov prav tako v torek ob 11. uri organizira skupščino, v ospredju katere bo stališče izbrisanih do odškodnin, ki jih je izbrisanim določilo Evropsko sodišče za človekove pravice. Kot so zapisali organizatorji, se bodo dogovorili tudi o shodu pred notranjim ministrstvom, ki ga nameravajo izvesti takoj po koncu skupščine. Javno tribuno z naslovom Zločin...Kazen? pa v sredo ob 16. uri organizirajo v kulturno-umetniškem društvu Španski borci. Na tribuni bodo sodelovali tudi pesnik Boris A. Novak, Vlasta Jalušič z Mirovnega inštituta in sociolog Rastko Močnik.

Tudi Aleksandar Todorović, član kolektivnega predsedstva Civilne Iniciative Izbrisanih aktivistov (CIIA), vabi na okroglo mizo in javno tribuno v KUD Španski borci, ki se bo pričela v sredo, 27. februarja ob 16.00 uri. »27.2.1992  je tedanji državni  sekretar na MNZ  poslal depešo z ukazom o izbrisu na tisoče ljudi iz registra stalnega bivanja, z učinkom na dan nazaj, torej 26.2.1992,« piše Todorović v vabilu in dodaja, da Evropsko sodišče za človekove pravice izbrisane tudi pravno opredeljuje kot žrtve. Med izhodišči za debato na javni tribuni pa Todorovič daje v ospredje štiri vprašanja:  1. Ali ni v  okviru takega konteksta  nujno obravnavati tudi storilce, ter jih tako moralno, kot realno kaznovati?  2. Ali se je krivica zgodila tudi  državljanom, saj bodo oni tisti, na katere so bo prevalilo breme plačevanja odškodnin, ter nosili breme preteklosti? 3. Izbris je bil javno razkrit že leta 2002. Ali je zaradi zagovornikov izbrisa podvojena moralna, ter gmotna škoda? 4. Kakšne bi morale biti odškodnine: pavšalne, simbolične, ali adekvatne realni škodi, ki jo je utrpel posameznik?