MLADINA Trgovina

Franco Juri

1. 3. 2013  |  Mladina 9  |  Svet  |  Intervju

Protifašistični manifest je nastal ob hitremu razraščanju neofašistične skrajne desnice tako rekoč po vsej Evropi.

Jorgos Mitralijas: »Neonacizem je na pohodu.«

levičar in avtor Evropskega protifašističnega manifesta

Jorgos Mitralijas je 64-letni Grk, novinar v pokoju, ki se kot aktivist in levičar noče upokojiti. Še posebej danes ne, ko se svet spreminja in je njegova domovina na robu družbene katastrofe. Jorgos je eden glasnejših in najbolj brezkompromisnih predstavnikov grške radikalne levice. Prepričan je, da se morajo grški in evropski državljani samoorganizirati in braniti, celotno Evropo pa glasno svari pred vnovično fašistično prevlado. Bil je med ustanovitelji koalicije Siriza, ki je od zadnjih volitev po številu poslancev druga stranka v grškem parlamentu, in je soustanovitelj Odbora proti dolgu in Grškega socialnega foruma ter pobudnik evropskega protestnega gibanja. Jorgos je nekakšen vsemediteranski revolucionar, ki ima veliko somišljenikov v Španiji, Italiji in Franciji. V svoji radikalnosti in kritičnosti ne prizanaša niti lastni stranki, Sirizi. Tudi levici očita pretirano pasivnost v odnosu do naraščajočega neonacizma, ki se v Grčiji imenuje Zlata zarja in ki postaja vse agresivnejši in nasilnejši, še posebej do priseljencev, manjšin in gejev. Te dni kroži po Evropi, v različnih jezikih (med drugim tudi v slovenščini in hrvaščini), Evropski protifašistični manifest, ki ga je sestavil predvsem Mitralijas in ki so ga med prvimi podpisali francoski filozof Etyenne Balibar, brazilsko-francoski sociolog in filozof Michael Löwy, nemška poslanca stranke Die Linke Annete Groth in Andrej Hunko, belgijski zgodovinar Eric Toussaint in francoski sindikalist in aktivist Olivier Besancenot. Skratka, levičarji in marksisti, ki se te do včeraj »bogoskrunske« označbe ne sramujejo. Posebno dolg pa je seznam španskih podpisnikov. Kljub temu je manifest še v povojih, zbiranje podpisov se šele začenja.

Jorgos, ste na tekočem z dogajanjem v Sloveniji?

Seveda, z velikim zanimanjem sledim družbenim gibanjem in protestom v Sloveniji. Nekoč sem imel stike s slovenskimi kolegi. Sindikalista Gorana Lukića pa smo pred tremi leti povabili v Atene na ustanovno mednarodno konferenco ob začetku kampanje za neodvisno obravnavanje vprašanja dolga. Vendar teh stikov že nekaj časa ni več. Prepričan sem, da je treba razvijati povezavo in sodelovanje med gibanji in protisistemskimi levicami v obeh državah in po vsej Evropi.

Čemu bi se morali pravzaprav bati skrajne desnice? Mar ni to obroben pojav?

Ne, ni obroben. Kot je znano, se ta grožnja v Grčiji imenuje Zlata zarja; to je tretja največja parlamentarna stranka in tista, ki ta trenutek najbolj raste. Zelo je nasilna, zločinska in ... neonacistična. Ravnokar je njen tednik Sohos objavil članek, rasistični napad na novinarja in tovariša Moisisa Litsisa, ki je Jud. Tudi v drugih državah smo priča krepitvi neonacizma; na primer na Madžarskem, kjer se, v senci krize in nacionalizma, krepi stranka Jobbik, prav tako tretja največja stranka v madžarskem parlamentu. Pa tudi v velikih evropskih državah so fašisti v vzponu. Poglejte Francijo, tam skrajna desnica že zaseda prvo mesto v opoziciji, ker je klasična desnica v krizi. Dejstvo je, da kriza in politika varčevanja, ki prizadeneta predvsem najšibkejše, ustvarjata idealni družbeni humus za razvoj skrajnih desnic.

Neonacisti v Grčiji: Pripadniki stranke Zlata Zarja

Neonacisti v Grčiji: Pripadniki stranke Zlata Zarja
© Profimedia

Zakaj je nastal antifašistični manifest? Če se ne motim, ste eden pomembnejših pobudnikov in avtorjev tega besedila.

Evropski protifašistični poziv oziroma manifest je nastal zaradi nujnosti, da ukrepamo, in tudi zaradi neodzivanja velikih političnih in sindikalnih organizacij, kljub hitremu razraščanju neofašistične skrajne desnice tako rekoč po vsej Evropi. Ob nerazumljivi otopelosti tistih, ki bi morali dvigniti glas, je bila dovolj individualna pobuda, da so se končno sprožile sinergije antifašistov v različnih državah. Kultura in tradicija antifašizma sta pri evropskih narodih zelo prisotni.

Kako odgovarjate tistim, ki vidijo v nasprotujočih si skrajnostih, desnih in levih, največjo nevarnost za liberalno demokracijo?

Najboljši odgovor na tezo o »nasprotujočih si skrajnostih« je tisti, ki ga zdaj ponuja prav grška liberalna demokracija, ki s policijo, svojimi mediji in zlasti z denarjem pomaga neonacistom iz Zlate zarje.

Morda ste slišali, da tezo o skrajnostih, ki se stikajo, zagovarja tudi slovenski premier? Nedavno je protestno gibanje obtožil »levega fašizma«. Kaj menite o tem?

Tisti, ki nam vladajo, ne le da uveljavljajo enake oziroma iste neoliberalne politike, ampak uporabljajo tudi iste »argumente« in enako govorico, iste besedne zveze zoper večne žrtve svojih drakonskih varčevalnih ukrepov, to je zoper večino prebivalstva. Če suženjstvo imenujejo svoboda in zasužnjevalce ... liberalce, se ne smemo čuditi, da boj za preživetje ljudi imenujejo »levi fašizem«. Novodobno izrazje neoliberalnega barbarstva nima meja ...

Zlata zarja je že dobila italijansko podružnico, v obmejnem Trstu. Ta stranka ima torej že mednarodno mrežo?

Zagotovo. Grška neonacistična stranka je postala zgled, matrica za celotno evropsko skrajno desnico, in jasno je, da Zlata zarja pomaga svojim oboževalcem z vsemi sredstvi. Podružnice je že ustanovila tudi v New Yorku, Quebecu in Avstraliji, kjer novači med tamkajšnjo grško diasporo. Nacistična gangrena pospešeno napreduje in le dobro organizirano mednarodno množično protifašistično gibanje jo lahko ustavi.

Mislite, da se ponavljajo trideseta leta in da je skrajna desnica priročna za odpravo »drage« socialne države?

Ja! Grška družba, ki je v zadnji fazi ekonomske in družbene krize, je prekleto podobna Weimarski republiki v zadnjih mesecih agonije; enaki, bliskoviti premiki večine prebivalstva in volivcev z enega konca političnega zemljevida na drugega. Pa podoben zaton, podoben obup velikih strank, ki so si tradicionalno podajale vlado. In povrhu še neonacistična stranka, ki raste in raste! Enaka kriza enake kapitalistične ureditve povzroča tudi danes enake družbene in politične pojave. Treba se je prebuditi in si prizadevati, se boriti, da se vse to ne bi ponovno sprevrglo v splošno barbarstvo ...

Evropski protifašistični manifest lahko podpišete na www.odbor.si/antifa ali na http://antifascismeuropa.org/manifiesto/en.

Za politiki, ki zastopajo desnico v državah v recesiji, kot so na primer Orban na Madžarskem, Rajoy v Španiji in Janša v Sloveniji, stoji Evropska ljudska stranka, še posebej pa nemška kanclerka Angela Merkel. Kakšna je, če sploh obstaja, po vašem naveza med evropsko desnico in skrajno desničarskimi strankami?

Povsem jasno je, da se konservativci iz Evropske ljudske stranke igrajo z ognjem, če mislijo, da bodo Zlato zarjo lahko uporabili za zajezitev levice in ljudskega protestnega vala. Njihovi italijanski in nemški predniki so nekaj podobnega že storili v dvajsetih in tridesetih letih. Končalo se je klavrno. Kot kaže, se veleburžoazija, ki se iz zgodovine očitno noče ničesar naučiti, rada igra čarovnikovega vajenca.

Znani so primeri, ko posamezni pripadniki policije in vojske sodelujejo s skrajno desnimi skupinami. Po nekaterih virih naj bi se to zgodilo tudi pri nas, v Sloveniji. Prej ste namignili na navezo med grško policijo in Zlato zarjo.

V Grčiji smo priča vse tesnejšemu sodelovanju med policijo in Zlato zarjo. Poleg »delitve dela«, tudi pretepanja in mučenja priseljencev, je postal že nekaj povsem vsakdanjega pogled na številne pripadnike grške policije, zlasti člane zloglasnih specialnih enot (MAT), ki brez težav in zadrege menjajo, tako rekoč vsak dan, svoje uniforme s črnimi oblačili, tipičnimi za škvadriste Zlate zarje. In danes v Grčiji ni več težko ugotoviti, kateri policisti so hkrati tudi člani Zlate zarje, teže je ugotoviti, kateri niso.

Rekli ste, da je Grčija v zadnji fazi ... Mar to pomeni, da je edina mogoča izbira razprodaja državnega premoženja ali bankrot?

Če ne bomo ustavili politike neoliberalizma, bo grška prihodnost jasna: razprodaja državnega premoženja IN bankrot.

Oprostite, vendar glede finančne krize in zadolženosti ne mislite, da je fiskalno pravilo smiselno in da država lahko porabi le toliko, kolikor ustvarja, da lahko toliko zapravi, kolikor zasluži?

To lahko v grobem drži za neko gospodinjstvo, nikoli pa ni bilo tako za državo. Če bi veljalo to preprosto načelo, bi Združene države Amerike že zdavnaj bankrotirale, in to na samem začetku svojega obstoja.

In kaj predlagate kot rešitev?

Recept je na dlani. Treba je takoj opustiti politiko, ki uničuje družbo in siromaši delavce. To pomeni, da je nujno razveljaviti zloglasne memorandume, ki jih je vsilila »trojka« (Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad), in hkrati zbrisati tisti del dolga, ki ga mednarodna neodvisna komisija označuje kot nelegitimnega, saj je plod hudih finančnih špekulacij. Vse to bo mogoče le z mobilizacijo in samoorganizacijo grških državljanov in delavcev ter z njihovo povezavo z vse širšim evropskim gibanjem žrtev varčevalnih politik. Končno prevladuje zavest, da rešitev ni mogoča znotraj nacionalnih meja.

Kako se je mogoče postaviti po robu vse nasilnejši skrajni desnici, ne da bi se prepustili nasilju in ji tako postali, vsaj po ravnanju navzven, podobni?

Glede na nastale okoliščine ni dvoma, da se mora antifašizem samoorganizirati. V tem smislu je samozaščita ljudi pred fašističnim škvadrizmom v državah, kakršna je Grčija, prednostna naloga.

Po vašem se mora protestno gibanje v Evropi politično organizirati, na primer po zgledu Sirize, in na volitvah osvojiti sedeže v parlamentu?

Družbena gibanja morajo brez kompromisov in koncesij ubraniti svojo neodvisnost in samostojnost v razmerju do političnih strank. Hkrati je jasno, da družbeni upor potrebuje politično nadgradnjo, da politike ne bi brez boja prepustili le buržoaziji in njenim strankam.

Kako je mogoče, po vašem, postaviti na noge vseevropsko levico in kakšen mora biti odnos do sedanjih socialnih demokracij?

Javno pretrgati odnose s socialno demokracijo je za evropsko levico conditio sine qua non, če želi osmisliti svoj obstoj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.