Obama: Iran leto dni od jedrske bombe

Ameriški predsednik je znova vzpodbudil večletne špekulacije o tem, da bi v največ enem letu lahko prišlo do izraelsko-ameriškega napada na Iran

Iran je približno leto dni oddaljen od razvoja jedrskega orožja in ZDA bodo storile vse, da mu bi mu preprečile pridobitev jedrskega orožja – to je glavno sporočilo ameriškega predsednika izraelski javnosti v pogovoru za izraelsko televizijo. Samo nekaj dni pred svojim obiskom Izraela in Palestine je ameriški predsednik Obama za izraelsko TV Channel 2 dejal, da »še vedno daje prednosti diplomaciji pred silo«, da pa je za ZDA »z jedrski Iran rdeča črta«.

»V tem trenutku menimo, da bo Iran potreboval še okoli leto dni ali nekaj takšnega, da bi razvil jedrsko orožje, toda mi si očitno ne želimo, da bi prišel blizu temu,« je dejal Barack Obama. »Tako da, ko bom svetoval Bibiju (izraelskemu predsedniku vlade Benjaminu Netanjahuju)... bo moje sporočilu njemu enako kot prej: 'Če lahko ta problem rešimo diplomatsko, potem bo to bolj trajna rešitev. Če pa ne, potem bom obdržal vse možnosti na mizi.« Ta ocena ameriškega predsednika – in, ne pozabimo, Nobelovega nagrajenca za mir - se nekoliko razlikuje od ocene izraelskega premierja, do katerega je ameriški predsednik v intervjuju pokazal nenavadno pristen in intimen odnos, čeprav je znano, da se je v preteklosti nad njim pritoževal takratnemu ruskemu predsedniku Medvedevu, ko so ta zaupni pogovor pred nekim javnim nastopom v mikrofon po naključju ujeli mikrofoni novinarjev. Izraelski predsednik vlade ja namreč prepričan, da lahko Iran jedrsko orožje izdela že v »nekaj mesecih« in da se približuje »točki brez vrnitve«, z jedrskim orožjem oborožen Iran pa Izrael vidi kot »eksistencialno nevarnost«. Pri tem se izraelski diplomati sklicujejo na izjave iranskih uradnikov o potrebi po uničenju Irana in razvijanju raket dolgega dosega.

Omenjene grožnje sicer niso nič novega, saj je tudi prejšnji ameriški obrambni minister Leon Panetta že lani izjavljal, da “verjame, da obstaja velika verjetnost, da bo Izrael napadel Iran aprila, maja ali junija, preden Iran prične z izdelavo jedrske bombe.” Če bi te ocene držale, potem bi morale ZDA in izrael že lani napasti Iran. Po njegovi takratni oceni naj bi Iranci “že zelo hitro imeli dovolj osiromašenega urana v obratih globoko pod zemljo, iz katerih bi lahko naredili orožje – in potem bi jih samo ZDA lahko ustavile z vojaškimi sredstvi.” Izraelski predstavniki naj bi že obvestili ZDA, da “naj se držijo ob strani” ter pustijo Izrael “da to naredi sam.” Panetta sam je tem ocenam kasneje dal še dodatno verodostojnost, saj ni želel demantirati navedbe v Washington Postu, ki je navedel njegove komentarje, izrečene v Bruslju. V isti maniri je tudi šef izraelske vojaške obveščevalne službe, general Aviv Kohavi Izraela zatrdil, da so iranski znanstveniki uspeli obogatiti dovolj radioaktivnega materiala za izdelavo ne ene, temveč štirih jedrskih bomb. Po njegovi takratni oceni bi sicer Iran potreboval še okoli leto dni za izdelavo “surove” jedrske bombe in nato še leto ali dve za izdelavo jedrske bombe, ki bi jo lahko montirali na balistično raketo. Mediji so na široko špekulirali tudi o tem, kdo in kdaj naj bi v Izraelu sprejel odločitev o napadu na Iran, kar naj bi bila “ena od najbolj kritičnih v zgodovini Izraela”, saj bi lahko privedla tudi do povratnih akcij gibanja Hezbolah ter že zelo destabiliziranih oblasti v Siriji in Egiptu. Na vse te grožnje so se odzvali tudi v Iranu, kjer je ajatola Ali Hamnei, iranski vrhovni verski voditelj v govoru med molitvijo na Univerzi v Teheranu dejal, da bo Iran odgovoril z “lastnimi grožnjami”. Da bi do vojne lahko prišlo tudi zaradi kakšnega incidenta, pa kaže najnovejše »bližnje srečanje« med iranskim lovcem F-4 in ameriškim brezpilotnim letalom v mednarodnem zračnem prostoru. Iranski lovec naj bi se brezpilotnemu letalu približal in naj bi ga želel sestreliti, vendar se je nato oddaljil, ko sta se mu približala dva ameriška lovca. Iran je sicer že uspel zajeti nekatera ameriška brezpilotna letala v svojem zračnem prostoru.

Vendar pa je logika, po kateri bi že sam obstoj jedrskega orožja v Iranu pomenil resno nevarnost za jedrsko vojno neverodostojna. Kot dokazujejo obdobja globalnih konfliktov med velikimi silami (med ZDA in SZ oziroma kasneje Rusijo) ali pa primeri prav tako “nezakonitih” pridobitev jedrskega orožja s strani regionalnih nasprotnikov Pakistana in Indije zgolj obstoj jedrskega orožja ni privedel že do jedrske vojne. V primeru Indije in Pakistana države sveta prav tako niso naredile ničesar, da bi preprečile izdelavo jedrskega orožja, še posebej ne s kakšnim embargom ali pa vojaško akcijo. Dvojni kriteriji ZDA pa so še posebej očitni v zvezi z Izraelom. Izrael je po eni strani bombardiral jedrske objekte v Siriji in Iraku in je pripravljen celo na vojno z Iranom samo za to da bi Iranu preprečil to, kar je sam storil v preteklosti – pri čemer sploh ni dokazov, da naj bi Iran res želel razviti jedrsko orožje. Primer Iraka, ki je bil na podoben način obtožen, da ima »orožje za množično uničevanje«, na koncu pa ameriški vojaki po okupaciji Iraka niso našli nobenega takšnega orožja, dokazuje vso nevarnost takšne politike.

ZDA tudi nikoli niso poskušale ustaviti izraelskega jedrskega programa. Izraelci so namreč ob pomoči francoskih znanstvenikov v Dimoni sredi puščave Negev že kmalu po ustanovitvi države pričeli graditi svoj jedrski kompleks. Odločitev o tem je sprejel izraelski premier David Ben Gurion. Nadzoroval ga je Šimon Peres, sedanji predsednik Izraela. Projekt so z letali U” že kmalu odkrili Američani, toda ameriški predsedniki o tej zadevi uradno nikoli niso želeli vedeti nič. Razlog je bil preprost – ker so uradno vsi podpirali sporazum o preprečevanju širjenja jedrskega orožja, bi se morali odzvati, to pa bi pomenilo velike notranjepolitične probleme tudi za njih. Ko je bil leta 1963 Kennedy prvič prisiljen, da vpraša Šimona Peresa o njihovem jedrskem programu, je le-ta dejal: “Lahko vam odkrito zagotovim, da mi ne bomo uvedli jedrskega orožja v regijo. Zagotovo ne bomo prvi, ki bi storili kaj takšnega. Nimamo nobenega interesa, da bi to naredili. Prav nasprotno, imamo interes da zmanjšamo vojaške napetosti in celo popolna razorožitev.”

Pet let kasneje, leta 1968, je jedrski kompleks Dimona pričela proizvajati pet jedrskih bomb letno. Toda ko je celo ameriški predsednik Lyndon Johnson dobil poročilo CIE o tem dejstvu, je naročil njenemu direktorju Richardu Helmsu, da “zakoplje” poročilo. O tem niso obvestili nikogar, niti takratnega državnega sekretarja Deana Ruska, niti obrambnega ministra Roberta McNamare. Izrael ni želel podpisati Sporazuma o neširjenju jedrskega orožja - za nagrado pa je dobil letala F-4, ki bi lahko ponesla jedrske bombe celo do Moskve. Ta politika »gledanja skozi prste« Izraelu je ostala v veljavi vse do danes. Res je, da bi bila jedrske vojna na Bližnjem vzhodu katastrofa za ves svet, toda po drugi strani se prav tako zdi, da bi prav »preventivni« napad na Iran lahko še prej privedel do točno takšne katastrofe, ki naj bi jo ZDA menda želele preprečiti.