Igor Mekina

, 18:00  |  Ekonomija

Nekoristno pehanje za dobički

Samo bolj pravična razdelitev dobičkov lahko znova sproži gospodarski razvoj, saj najbolj revni delavci in brezposelni sloji skrbijo kar za 70 odstotkov porabe na domačem trgu.

Nedavni skok cene delnic na svetovnih borzah je vzpodbudil veliko število komentarjev o »koncu gospodarske krize«, vendar je prava resnica precej bolj preprosta – za skoke na borzah so večinoma odgovorne ameriške zvezne rezerve in njihov proces »sproščanja« poceni dolarjev. Zvezne rezerve ZDA so tako »finančne trge v štirih letih preplavile z dodatnima dvema trilijonoma dolarjev likvidnostnih sredstev. Trgi so tako odvisni od 85 milijard dolarjev mesečnih injekcij sredstev, da bi celo godrnjanje nezadovoljnih članov FOMC-a lahko sprožilo paniko in poslalo delnice v prosti pad,« ocenjuje ekonomist Mike Whitney.

Delnice se dražijo preprosto zato, ker so obresti tako nizke, da denar s finančnih trgov teče v smer kratkoročnih nakupov in prodaj delnic, vendar vse to ne prinaša nobenih novih delovnih mest. Štiri leta po začetku intenzivne prodaje ameriških vrednostnih papirjev na trgih, je nezaposlenost v ZDA še zmeraj 7-odstotna, plače padajo, bruto družbenimi dohodek je upadel za dva odstotka, 47 milijonov ljudi pa je odvisnih od finančne pomoči države za nakupe hrane. Ob tem je povprečni dohodek družin v zadnjih 6 letih padel za 7,2 odstotka, pri tem pa so najbolj na udaru pripadniki srednjega razreda – med letoma 2007 in 2010 so bili deležni 40-odstotnega upada dohodkov. Delavski razred je torej še zmeraj najbolj na udaru sicer »liberalne« politike ameriškega predsednika Baracka Obame, ob tem pa so, paradoksalno, cene delnic izjemno visoke, dobički za 1 odstotek najbolj bogatih Američanov pa se še povečujejo. Tiskanje denarja brez pokritja pa seveda ne sproža inflacije (kar bi se sicer zgodilo v vsaki drugi državi) predvsem zaradi tega, ker dolarje kot »svetovno rezervno valuto« uporabljajo druge države sveta.

Bolj dolgoročni podatki kažejo še bolj neprijetno sliko. Razlike med dobički in povprečnimi dohodki delavskega razreda namreč še nikoli v zgodovini niso bili tako veliki, kot danes. Obsesija z doseganjem dobičkov je privedla celo do tega, da največja ameriška podjetja danes izplačujejo najnižje plače v vsej ekonomski zgodovini ZDA. To seveda pomeni, da bogati lastniki zasebnega kapitala, ki si prisvajajo dobičke v tem trenutku, s tistimi, ki ustvarjajo presežno vrednost, delijo najmanjši delež nove vrednosti. Na ta način se res »maksimalizirajo dobički«, toda po drugi strani to škodi gospodarstvu v celoti. Večina dobičkov se namreč ne spremeni v kapital, ki bi ga investirali v nova delovna mesta, pač pa odhaja v »davčne oaze« ali pa se uporablja za nakupe luksuznih počitniških hiš in drugih dobrin daleč od mest, v katerih so bili dobički ustvarjeni. V nasprotju s tem pa so delavci tudi potrošniki. Svoje plače večinoma uporabijo za nakupe hrane, oblačil in drugih dobrin, ki jih potrebujejo za življenje. Ta njihova poraba v resnici poganja gospodarstvo naprej. In obratno – brez te porabe gospodarstvo stagnira. Problem v ZDA in tudi v drugih državah zato ni v »pomanjkanju investicijskega kapitala«, saj ga je na trgu očitno več kot dovolj. Mnoga podjetja preprosto niti ne vedo, kaj naj naredijo z vsem denarjem, ki so ga zaslužile, to velja še posebej za gigante kot so Apple, Cisco, Google, Bank of America, JP Morgan in podobne. Problem je v tem, da je večina potrošnikov v ZDA nezaposlenih, prezadolženih in preprosto brez denarja. In v ZDA so prav ti slabo plačani in revni potrošniki odgovorni za neverjetnih 70 odstotkov porabe ameriškega gospodarstva. Ves ostali denar, ki konča v žepih najbolj bogatih slojev v ZDA, se zato večinoma sploh ne uporablja produktivno in zato samo še dodatno poglablja krizo gospodarstva.

Dober primer je veliko ameriško trgovsko podjetje Walmart, ki zaposluje 1,4 milijona Američanov oziroma en odstotek delovne sile. Povprečen delavec zasluži okoli 12 dolarjev na uro oziroma 480 dolarjev na teden, kar pomeni okoli 25.000 dolarjev na leto. V ameriških razmerah to pomeni, da so ti delavci plačani tako malo, da veljajo skorajda za revne. Če bi vsakemu od zaposlenih v podjetju dali samo 5000 dolarjev višjo letno plačo, bi to podjetje stalo 7 milijard dolarjev več. S tem bi letni dobiček podjetja padel z 27 na še zmeraj zelo visokih 20 milijard dolarjev, vendar bi vsak od zaposlenih dobil možnost, da tedensko porabi 100 dolarjev več – precej tega denarja pa bi seveda znova končalo tudi v Walmartu. Vse to velja tudi za druga podjetja. Vendar vsega tega ne bo mogoče doseči, če bo »maksimalizacija dobička« še naprej do te mere v središču naporov vseh podjetij, da bo to škodovalo gospodarstvu kot celoti. Besede kot so »pošteno« in »pravična delitev« so v zadnjem času zaradi neoliberalistične propagande postale skorajda psovke, vsak, ki zahteva spremembe, pa je bil v zadnjih desetletjih hitro označen kot »komunist« - toda v resnici bi uresničitev teh zahtev na globalni ravni privedla do gospodarskega napredka vseh držav.

To, kar velja za ZDA pa seveda v podobni meri velja tudi za druge države industrijske demokracije, tudi za Slovenijo. Tudi zato so zahteve po drugačni razdelitvi družbenega bogastva več kot upravičene.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.