»Najhujša napaka v ameriški zgodovini«

Mednarodne primerjave so pokazale, da je cena obnove Iraka presegla dvakratnik vsote celotnega Marshallovega načrta, s katerim je bila po drugi svetovni vojni obnovljena Nemčija

Deseta obletnica napada »koalicije voljnih« na Irak je znova odprla vprašanja o ceni in posledicah te vojne, ki jo ves svet čuti še danes. Lani so sicer po devetih letih okupacije Irak večinoma zapustili ameriški vojaki, ki jih je bilo v nekem trenutku v državi celo 200 tisoč. Vendar se Irak še zmeraj ni opomogel od državljanske vojne. Ob deseti obletnici napada je namreč Bagdad pretreslo deset eksplozij. Tudi končna bilanca vojne je grozljiva – vojna je povzročila do 200.000 mrtvih in 5 milijonov beguncev. Orožja za množično uničevanje, kar je bil povod za napad, ki ga VS OZN ni odobril, v Iraku niso našli, vse do danes pa prav tako nihče ni odgovarjal za uničenje in žrtve.

Irak je danes država, ki počasi razpada. Med Kurdi, suniti in šiiti zaupanja ni. Irak sicer letno s prodajami nafte znova zasluži okoli 100 milijard dolarjev, vendar ta denar v dobri meri izgine v tolmunih korupcije. Celo v Bagdadu skorajda ni mogoče videti nobene nove zgradbe, večinoma se gradijo samo močno okrepljene utrdbe za policijo in vojsko. Kot poroča Patrick Cockburn, so v Basri, središču naftne industrije, ulice prekrite z nepobranimi smetmi in odpadnimi kanalizacijskimi vodami, med katerimi se sprehajajo krdela ovac. V Bagdadu je podobno - že dolga leta gradijo nov kanalizacijski sistem, toda ulice se ob vsakem večjem nalivu znova spremenijo v reke, ki v predelu, kjer živijo delavci, postanejo neprehodne. »Shirouk Abayachi, svetovalec v Ministrstvu za vodne vire, je pojasnil da so od leta 2007 za novi kanalizacijski sistem porabili 7 milijard dolarjev, vendar kanalizacija ali ni bila zgrajena, ali pa je bila zgrajena zelo slabo. Dejal je, da so najhujše poplave tam, kjer so položili nove kanalizacijske cevi, medtem ko so tiste zgrajene v osemdesetih letih delovale bolje, in ocenil, da je ključ za vse to korupcija,« piše Patrick Cockburn. V Sadamovem Iraku so bili politični nasprotniki res preganjani, toda kanalizacija je večinoma delovala, službe in stanovanja za večino državljanov so bila zagotovljena, Irak pa je bil dovolj trden, da je finančno pomagal tudi družinam izgnanih Palestincev.

Danes je drugače. V Iraku se zato vsak dan dogaja »kraja javnega denarja v gargantuanskih razmerjih« in posledica tega je, da vlada ni sposobna zagotoviti zadovoljivih količin javne elektrike, ne čiste vode ali sanitarnih pogojev za življenje večine Iračanov. Tretjina ljudi je nezaposlenih, če pa se prištejejo samo delno zaposleni, potem ta številka presega polovico prebivalstva. Tudi tisti, ki imajo službo, jo lahko pridobijo samo ob pomoči podkupnin. »Pred sedmimi ali osmimi leti me je bilo strah, da bo Irak postal država kot je Nigerija. Toda v resnici je še veliko huje,« je za Counterpunch dejal eden od iraških ministrov. Kot dokaz je navedel nedavni podpis pogodbe za obnovo električne mreže z nekim kanadskim podjetjem v višini 1,3 milijarde dolarjev, ki je obstajalo samo na papirju, in nemškim podjetjem, ki je v času podpisa pogodbe – bankrotiralo.

V Iraku je danes res manj nasilja, kot ga je bilo na vrhuncu med leti 2006 in 2007, ko je v povprečju v bombnih napadih umrlo okoli 3.000 Iračanov mesečno. Toda zlom celotnega pravnega sistema v državi je ljudi potisnil v položaj, ko je njihova varnost vse bolj odvisna od plemenskih zvez. Kot je povedala neka ženska: »Če imaš prometno nesrečo, potem ni pomembno, ali si bil kriv ali ne, pač pa kateremu plemenu pripadaš.«

Vladavino Nurija al Malikija mnogi opisujejo kot »novo obliko diktature«, v kateri država za pregon nasprotnikov uporablja tajne zapore in mučenje. Žrtve so večinoma suniti, ki istočasno izvajajo bombne napade proti oblasti. Kurdi so zgodba zase, saj nadzorujejo svojo 'državo v državi'. Maliki je v iraškem parlamentu dobil samo 28 odstotkov glasov oziroma 2,8 milijona glasov od 19 milijonov registriranih volivcev, vendar vlada, kakor da bi imel absolutno večino. Tri petine prebivalcev predstavljajo šiiti, ki so bili zatirani v času Sadama Huseina in so danes oblast, petina prebivalstva pa je sunitskega porekla, ki so bili oblast nekoč in so zatirana manjšina danes. Formalno pa so meje med oblastjo in opozicijo še danes marsikje zabrisane in tako se nasilje dogaja v državi, ki uradno upravlja sama s seboj – istočasno pa ni sposobna zagotoviti niti lastne stabilnosti.

Irak je obenem, da bi bila ironija še večja, danes politično celo najbližji sosednjemu Iranu, ki za ZDA ostaja največji problem v regiji. Tako je ameriška intervencija sicer oslabila Irak, vendar politično okrepila Iran. Napad na Irak je zato v ameriški politiki postal, kot je dejal senator Ron Paul, »najhujša napaka v ameriški zgodovini«. Zaradi te napake je v Iraku življenje izgubilo tudi 5.000 Američanov in več kot 300 vojakov drugih držav, 35.000 pa jih je bilo ranjenih. Ocene mrtvih Iračanov so različne, od popisanih 110.000 mrtvih navzgor, vse do milijona žrtev. Ekonomist Joseph Stiglitz ocenjuje, da bo cena vojne za ZDA na koncu pet tisoč milijard dolarjev.

Ob napadu na Irak so predstavniki ameriške administracije navajali popolnoma drugačne številke. Še 23. aprila leta 2003 je direktor organizacije USAID Andrew Natsios ocenjeval, da bo cena rekonstrukcije Iraka samo 1,7 milijarde dolarjev, najvišje ocene pa so se gibale okoli vrednosti 100 milijard dolarjev. Paul Wolfowitz, namestnik ameriškega obrambnega ministra je dejal, da je za financiranje vojne v Iraku »tam veliko denarja« ter da sploh »ni potrebe, da bi bil to denar ameriških davkoplačevalcev,« kajti »ukvarjamo se z državo, ki lahko resnično odplača svojo rekonstrukcijo in to zelo hitro,« stroške ZDA pa je glede na iraške naftne rezerve ocenil kot »nizke«. Toda kmalu se je pokazalo, da so bili ti stroški bistveno večji. Kot v časniku The Atlantic  pozarjata Matthew Duss in Peter Juul iz Centra za ameriški napredek (CAP), kjer so pripravili tudi mednarodno primerjavo stroškov rekonstrukcije Iraka, so bili samo neposredni stroški obnove Iraka do danes 800 milijard dolarjev, kar je osemkrat več od ocen v času napada, štirikrat več od obnove Japonske in dvakrat več od vrednosti Marshallovega plana, s katerim so po drugi svetovni vojni pomagali poraženi Nemčiji. K temu je potrebno dodati še stroške odškodnin in pomoči veteranom, kar bo ZDA stalo nadaljnjih 400 do 700 milijard dolarjev.

In Slovenci imamo seveda neslavno čast, da smo Američanom kot del »koalicije voljnih« pomagali narediti to njihovo »največjo napako v zgodovini« – napako, ki jih je stala več kot obnova Nemčije. Vojna, ki jo je kljub nasprotovanju dela slovenske javnosti podprla tudi tedanja slovenska vlada in še posebej tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel, pa ni zamajala zgolj miru in stabilnost v Iraku, temveč je spremenila tudi ravnotežje moči v celotni regiji.