Igor Mekina

, 14:50  |  Svet

Konfiskacija propadla, sledi beg kapitala

Upor na Cipru je preprečil konfiskacijo bančnih vlog majhnih varčevalcev, toda samo na pol – sedaj sledi drugi del drame, beg kapitala iz držav obrobja Evrope proti Nemčiji

Finančni ministri EU, ki so v Bruslju sprejeli zadnji rešilni načrt za Ciper in njegove banke, so svoj pogajalski dosežek označili kot velik uspeh. Prva sporočila iz dvorane, v kateri je potekalo zasedanje finančnih ministrov evrske skupine, so bila namreč evforična: »Sporazum je dosežen, Ciper rešen in evro tudi.« Ko so postali jasni obrisi novega sporazuma, je bilo precej manj razlogov za veselje. Bančni sektor naj bi na Cipru do leta 2018 prepolovili, druga največja ciprska banka Laiki, ki je v 84-odstotni lasti države, pa bo razdeljena na 'slabo' in 'dobro' banko. Zveni znano?

V 'dobri' banki bodo zavarovane vloge do 100.000 evrov, računi pa preneseni v Banko Cipra (BoC). Enako velja za izredno posojilno pomoč v višini devet milijard evrov, ki jo je Laiki dobila od centralne banke. Hkrati pa bodo lastniki vlog, višjih od 100.000 evrov, izgubili okoli 40 odstotkov vrednosti, kar je prvi takšen primer v območju evra. S tem ukrepom so sicer obvarovali največje število majhnih varčevalcev, ki jim je še prejšnji teden grozil 6,75-odstotni davek na devizne vloge, ki ga je ciprski parlament po množičnih protestih ljudi nepričakovano zavrnil. Vendar so zato sedaj veliko bolj drastično kaznovali večje varčevalce in investitorje, podjetja z večmilijonskimi vlogami, ki so povsem legalno poslovala na Cipru. S propadom banke Laiki bodo varčevalci izgubili 4,2 milijarde evrov. Varčevalci in investitorji z vlogami nad 100.000 evrov v BoC bodo ostali brez velikega dela denarja, njihove vloge pa bodo zamrznjene.

Kolikšen delež denarja bodo še izgubili, v tem trenutku pravzaprav sploh ni znano. To naj bi izračunali v prihodnjih tednih, ko bodo ugotavljali, kakšno kapitalsko podlago potrebuje Banka Cipra. Vse to bo imelo resne posledice za vso EU in tudi Slovenijo. Delovanje bančnega sistema bo na Cipru oteženo, banke bodo do torka zaprte, dvigi na bankomatih pa so že sedaj omejeni na 100 evrov dnevno. Kaj se bo zgodilo po odpiranju bank, ne ve nihče. Situacija je nejasna do te mere, da so iz Velike Britanije svojim vojakom v dveh britanskih vojaških bazah na Cipru kar z vojaškimi tovornimi letali pripeljali ogromne količine evrov, ki jih potrebujejo za vsakdanje življenje.

Kritiki zadnjega 'sporazuma' pod taktirko nemške diplomacije so precej črnogledi. »Edina stvar, ki jo lahko rečemo, je, da je ciprska kriza samo začetek in da bo to začetek nove krize evra. Situacija je še bolj težavna kot prejšnji teden: z bizarno idejo, da bi varčevalci ene banke morali plačati višje davke kot drugi, da bo najmanj ena banka propadla in da bodo uvedene restrikcije pri pretoku denarja, še vedno ni jasno ali bo nastala popolna zmeda, vendar se odpirajo posebna težavna vprašanja v zvezi s problemom Cipra,« piše kolumnist Irish Independenta Breenda Kenan.  Pri tem vrednost ciprskega bančnega sektorja obsega sedemkratnik celoletnega bruto družbenega produkta države z nekaj več kot 800.000 prebivalci. Prav zato tudi 16 milijard evrov ne bo dovolj za rešitev ciprskih bank, kaj šele obljubljenih 10 milijard. Ob tem IMF nima možnosti posojanja denarja bankam, ki ga ne bodo mogle odplačevati. Prav to pa je privedlo do krize, saj je bil skovan zelo kratkoviden načrt, s katerim so si banke po taktirki trojke želele denar vzeti kar pri majhnih varčevalcih. Ob novem načrtu, ki je udaril le po 'velikih', bo Ciper sicer uspel zbrati 5,8 milijard, ki jih je zahtevala trojka in dolgoročno pridobiti 17 milijard evrov finančne pomoči, toda velika neznanka ostaja obnašanje različnih varčevalcev in investitorjev, ki bodo še naprej omejeni z limitom dviga denarja v višini največ 100 evrov dnevno. Beg kapitala se zdi neizogiben.

Finančni strokovnjaki opozarjajo, da gre v primeru Cipra za »dolgoročno shemo konfiskacije«, o kateri so v teoriji, predvsem med strokovnjaki IMF-a, razpravljali že dalj časa. Septembra leta 2011 je namreč v časniku, ki ga izdaja Narodna banka Nove Zelandije, izšel članek, ki se je ukvarjal z vprašanjem, kako ravnati v primeru, ko tudi države ne morejo več posojati denarja velikim propadlim bankam. Avtorja razprave sta bila Kevin Hoskin in Ian Woolford, sklicevala pa sta se tudi na priporočila banke za mednarodne poravnave v Baslu. In v tem primeru sta predlagala recept, po katerem naj bi izgube nosili 'delničarji in posojilodajalci'. Toda pod 'posojilodajalce' strokovnjaki štejejo tudi – stranke banke. V trenutku, ko namreč nekdo zaupa denar banki, od nje prejme samo zadolžnico, banka pa dobi pravico, da posojeni denar v večkrat večjem znesku posoja naprej. Rezerve banke pokrivajo samo majhen del vseh obveznosti banke. In v primeru, da banka propade, se, kot kažejo vsi primeri finančne pomoči v EU do primera Cipra, praviloma zgodi neverjeten obrat – tisti, ki so investirali v nakupe dolgov takšne banke na trgu ali posojali denar ciprski vladi, dobijo povrnjenih 100 odstotkov svoje investicije, medtem ko denar izgubijo manjši varčevalci

V primeru Cipra je bilo drugače, toda očitno predvsem zato, ker so uradniki EU s tem kaznovali lastnike ruskega kapitala. EU je na Cipru še posebej želela udariti po premožnih ruskih lastnikih, ki bodo sedaj utrpeli resne izgube zaradi novih ukrepov trojke. Kot pišejo ruske 'Vedomosti', preko Cipra posluje 13 velikih ruskih podjetij, večinoma iz metalurškega sektorja. Med njim so tudi največji proizvajalec niklja in paladija na svetu 'Norilski nikl', katerega solastnik je Oleg Deripaska, 'Uralkalijum', največji svetovni proizvajalce kalija in številna druga podjetja.

Ciprska kriza je pomembna tudi zato, ker se skozi usodo tega otoka lomijo zgodovinske silnice. Ciper je še vedno kraj, kjer sta dve vojaški britanski oporišči, ki sta tudi formalno del britanske države. Na otoku živi tudi velika skupnost britanskih upokojencev, številni ruski državljani in bogataši pa imajo na otoku v lasti veliko nepremičnin in precejšnje vsote denarja. Po drugi strani je tudi Nemčija vpeta v zgodovinske silnice. Finančni pritisk na Ciper, ki ga izvaja nemška vlada, je udaril po najbolj prizadetih – navadnih državljanih, ki jim je grozilo, da bo država za rešitev bank žrtvovala tudi pokojninske fonde. Toda prav pokojninski fondi so bili tisti, ki jih je Hitler zlorabil ob pohodu na oblast, zato je takšno postopanje prvič od začetkov finančnega 'nemško-grškega spora' postalo nesprejemljivo tudi za Nemčijo. Po drugi strani pa je Nemčija v strahu zaradi lastne hiperinflacije, ki je uničila weimarsko republiko, še vedno pretirano zadržana do tiskanja denarja s strani ECB – čeprav je to v danih razmerah verjetno edina pot za rešitev krize

 Ideja 'striženja' bančnih vlog, ki je zrasla v okviru IMF-a, je zato izjemno nevarna, čeprav je doslej uspela samo dvakrat, leta 1992 v Italiji in leta 1936 v Norveški. Če se na davke na varčevalne vloge nihče ne bi pritožil v pol leta, potencialni lastniki računov pa ne bi želeli preverjanja izvora kapitala, bi se ta kršitev evropskih garancij na varčevalne račune do 100.000 evrov lahko razširila po vsem območju evra – tudi v Slovenijo. Če bi »drzna in neumna ideja« uspela na Cipru, bi bil denar številnih varčevalcev dobesedno konfisciran.

Ciprčani so se zato borili tudi za slovenske varčevalce. Upor na Cipru je to preprečil, toda samo na pol – sedaj sledi drugi del drame, beg kapitala ne samo iz Cipra, pač pa tudi drugih držav obrobja Evrope proti središču EU, torej predvsem v Nemčijo, kar bo kratkoročno koristilo Nemčiji, dolgoročno pa oslabilo EU.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.