, 11:15  |  Družba

Odziv in komentar: Ustvarjalke in železna pravila MIZKŠ

Tina Mahkota: »Moji sogovorniki in partnerji v Veliki Britaniji so z nejevero in začudenjem sprejeli novico o razlogih, zaradi katerih sem morala odstopiti od umetniške rezidence v Londonu.«

Tina Mahkota: »Moji sogovorniki in partnerji v Veliki Britaniji so z nejevero in začudenjem sprejeli novico o razlogih, zaradi katerih sem morala odstopiti od umetniške rezidence v Londonu.«
© Andraž Gombač/Primorske.si

Objavljamo prispevek, s katerim so se številne podpisnice odzvale na neverjetno izkušnjo Tine Mahkota, ki ji je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZKŠ), zdaj Ministrstvo za kulturo (MK), onemogočilo možnost, da bi izkoristila na razpisu že pridobljeno pravico bivanja v umetniški rezidenci v Londonu. Te možnosti ni mogla izkoristiti, ker bi polovico časa v rezidenci z njo bivala 6-letna hči, kar pa je v nasprotju s pogodbo, ki predvideva, da lahko rezidenco koristi le ustvarjalec/ustvarjalka sam/a. V nadaljevanju objavljamo tudi komentar Tine Mahkota.

Tina Mahkota je svojo izkušnjo opisala v pismu 'Ustvarjalke in železna pravila', objavljenem 8. marca letos na spletni strani Dela in 12. marca v časniku Dnevnik. »Žal nam je, da MIZKŠ javnosti vse do zdaj ni pojasnilo takega ravnanja. A iz osebnih stikov z oškodovano ustvarjalko smo izvedeli, da je vsaj ona dobila odgovor: na kratko, po njihovem mnenju ne gre za diskriminacijo, saj v razpisu nikjer izrecno ne prepovedujejo ženskam z otroki (ali ljudem s kakršnimi koli drugimi okoliščinami), da se nanj prijavijo. Tako je namesto opravičila in spodobne ponudbe, kako bi lahko popravili storjeno škodo in jo preprečili v prihodnje, dobila samo to sprenevedavo in suho birokratsko pojasnilo,« so v odzivu na omenjeno pismo zapisale podpisnice, ki verjamejo, »da zagovornik enakih možnosti in varuhinja človekovih pravic ne bosta imela težkega dela z zavrnitvijo neprepričljivega pojasnila MIZKŠ glede diskriminatornega pogoja, da morajo ustvarjalci in ustvarjalke bivati sami v umetniških rezidencah v tujini.«

Podpisnice ugotavljajo, da tak navidezno nevtralen pogoj nedvomno postavlja v neenak položaj ljudi, ki zaradi osebnih okoliščin ne morejo potovati ali zelo težko potujejo sami (starši z majhnimi otroki, zlasti ženske, ki same skrbijo za otroke, osebe z oviranostmi, ki imajo osebnega asistenta in podobno), zato je kot tak diskriminatoren. »Spodaj podpisane prihajamo iz različnih poklicev in imamo različne zaposlitvene statuse. Opažamo, da se primerljive diskriminacije dogajajo tudi na drugih področjih, denimo pri štipendiranju (izjema je, denimo, razpis štipendij Marie Curie, ki vključujejo stroške sobivanja z družino) ali napredovanju v nazive na univerzah. Pravila in prakse so pogosto preveč nepodporne in neprijazne za starše, največkrat matere, ki same skrbijo za otroke, zato odvračajo posameznice od uveljavljanja njihovih kariernih možnosti in napredovanj. Seveda nikjer ne bo izrecno zapisano, da so, denimo, matere nedobrodošle, da zaprosijo za štipendijo ali višji naziv, vendar je ob hkratni nepodpori in umanjkanju pozitivnih ukrepov, ki bi jim to realno omogočili udejanjiti, učinek popolnoma enak,« igotavljajoo in dodajajo: »To, da mati (starš), zlasti če za otroka skrbi sama, vzame mladoletnega otroka s seboj v tujino, ni samo 'njena osebna odločitev', ampak predvsem nuja in pravica otroka, da ni razdružen s staršem! Reči le, da 'nam je žal, da ima nekdo take okoliščine', ni sprejemljivo.«

Podpisnice tudi opozarjajo, da je Slovenija podpisnica vrste zavezujočih mednarodnih aktov, ki prepovedujejo diskriminacijo in narekujejo spoštovanje človekovih pravic tako na področju ustvarjanja, enakega obravnavanja žensk in oseb z družinskimi obveznostmi, kot na področju pravic otrok in spoštovanja družinskega življenja, in da so taka 'nevtralna' pravila in pogoji, kot je ta v razpisu za umetniške rezidence na MIZKŠ, v neposrednem nasprotju z njimi. »V pismu se osredotočamo predvsem na situacijo staršev z majhnimi otroki, vendar se zavedamo, da je potencialno oškodovanih skupin več. Denimo, istospolni starš, ki ne more uradno posvojiti svojega nebiološkega otroka, tudi pri vključujočih shemah razpisov ne more zlahka z otrokom sam potovati v tujino. Nenazadnje so prakse uradnih institucij na številnih področjih v zadnjih nekaj letih zelo opazno in družno krenile v smeri nedopustnega poseganja v človekovo dostojanstvo in človekove pravice posameznikov z izgovorom, da je to nujno za preprečevanje zlorab v praksi in racionalno porabo javnih sredstev.«

V zakonih, pravilnikih, razpisih, pogodbah so dobili domovinsko pravico členi, v katerih so zagrožene nesorazmerno ostre kazni, pogosto tudi neprimerne za preprečevanje zatrjevanih zlorab, predvsem pa brez razumnih utemeljitev, zakaj naj bi prav takšna ureditev in kazni dosegle svoj namen. Nazoren je izpričan primer izgube pravice do otroškega dodatka, če s pismi sosedov nisi uspela dokazati, da res sama skrbiš za otroka, Tino Mahkota pa bi, če bi si drznila 'pretihotapiti' v umetniško rezidenco še mladoletno hči, na primer lahko doletelo, da se – tako stoji v pogodbi - pet let ne bi smela prijaviti na nobenega od razpisov ministrstva,« navajajo podpisnice in zaključujejo: »Take prakse pomagajo utrjevati predsodke o materah, ki same skrbijo za otroke, in napeljujejo na slabšalna prepričanja, da so za svoje okoliščine 'same krive'. MIZKŠ (zdaj MK) pozivamo, naj pregleda in popravi svoje uradne dokumente tako, da bo v njih upoštevalo politiko enakih možnosti in protidiskriminacije, in v duhu zaupanja v kandidatke in kandidate na razpisih, ter v konkretnem primeru predlaga oškodovani ustvarjalki dostojen in pravičen način poravnave škode, ki ji jo je povzročilo s svojim nedopustnim diskriminatornim ravnanjem

Podpisnice (po abecednem redu): dr. Alja Adam, Vesna Arhar Štih, Ida Čuden Rebula, dr. Tatjana Greif, Tatjana Jamnik, Breda Jelen Sobočan,dr.med. spec. psihiatrije, dr. Maca Jogan, dr. Andreja Kavar Vidmar, Martina Kerec, Taja Kramberger, Nada Kirn Špolar, Hana Kovač, Polona Kovač, dr. Barbara Kresal, dr. Vesna Leskošek, mag. Polona Mesec, Mateja Petan, Monika Piberl, Marjeta Pogačnik, dr. Mojca Ramšak, dr. Tanja Rener, Stanislava Repar, mag. Tanja S. Pleš, Zvonka Simčič, dr. Ana Marija Sobočan, dr. Renata Šribar, dr. Alenka Švab, mag. Suzana Tratnik, dr. Mojca Urek, Vanja Vrbek, dr. Darja Zaviršek, Ana Ziherl, Društvo za nenasilno komunikacijo, FemA in Nič brez nas žensk.

V nadaljevanju objavljamo osebno izpoved prevajalke Tine Mahkota. O formalizmu, diskriminaciji in ozkosrčnosti. O Sloveniji.

V Dnevniku je 7. marca 2013 Ranka Ivelja objavila odlično kolumno Ženske in stekleno nebo nad njimi. In ker je za nami ravno 8. marec, naj orišem še svoj nedavni primer – primer ženske, samozaposlene v kulturi, samohranilke –, ki se mi zdi diskriminatoren, formalističen, vsebinsko prazen in birokratsko tog. Širše gledano pa menim, da gre za vzorčni primer trenutno prevladujoče mentalitete v slovenski družbi, ko imamo na številnih področjih opraviti s pretirano reguliranostjo in neživljenjsko prenormiranostjo, hkrati pa z eklatantnim in popolnoma nekaznovanim kršenjem vseh mogočih norm, predpisov, zakonov. In seveda z vsesplošno posmehljivostjo, ozkosrčnostjo, nevednostjo in ponekod odkrito žaljivostjo in sovražnostjo do ustvarjalk in ustvarjalcev v kulturi, še posebej do samozaposlenih. Kajpada tudi z neenakimi možnostmi državljanov glede na njihove osebne okoliščine.

 Moja zgodba gre takole. Decembra 2012 sem bila na podlagi svoje obsežne bibliografije, domačih in mednarodnih referenc ter dobro ocenjenega prevajalskega leposlovnega projekta (prevajanje romanov sodobnih prozaistov Janice Galloway, Neila Jordana in Geoffa Dyerja) na javnem razpisu MIZKŠ izbrana za enomesečno bivanje v umetniški rezidenci v Londonu aprila 2013. Pred dnevi sem z MIZKŠ dobila v podpis pogodbo o bivanju v stanovanju v Londonu in delnem povračilu potnih stroškov. Ker 4. člen pogodbe določa, da sme v stanovanju bivati izključno ustvarjalec (druga oseba pa »le pod pogojem, da je druga oseba aktivno vključena v realizacijo izbranega projekta. Izbrani/-a ustvarjalec/-ka mora vsaj 14 dni pred odhodom v izbrani kraj na podlagi pisne prošnje pridobiti pisno soglasje ministrstva za bivanje te osebe v stanovanju.«), in ker 10. člen omenja tudi sankcije, ki doletijo ustvarjalca (»V primeru kršitve pogodbe s strani ustvarjalca/-ke lahko ministrstvo zahteva povračilo stroškov najemnine za čas njegovega/njenega bivanja in delovanja v stanovanju in povračilo morebitnih drugih tekočih stroškov, ki so vezani na uporabo stanovanja, stroškov rednega vzdrževanja in osnovne opreme stanovanja, nastalih v času njegovega/njenega bivanja in delovanja v stanovanju, ter prepoved prijave na kateregakoli izmed razpisov ministrstva v petih letih od podpisa pogodbe.«), sem zaradi spremembe osebnih okoliščin (za šestletno hčerko sem lahko zagotovila varstvo v Ljubljani samo za dva tedna) pred podpisom pogodbe MIZKŠ kajpak zaprosila, ali sme moja šestletna hčerka dva tedna bivati z mano v stanovanju v Londonu.

Odgovor je bil takojšen, jasen in glasen: ne, in to brez vsakršnega razmisleka o tem, da je komisija mojo prijavo ocenila z izrazi, kot so »tehtna«, »izjemna odmevnost«, »velik in odličen prevajalski opus«, »tvorno sodelovanje v živo z avtorji izhodiščnih besedil«, »komisija podpira bivanje v izbranem mesecu, ki ji omogoča obisk londonskega knjižnega sejma«. Nihče mi ni recimo predlagal, da bi denimo poravnala del stroškov bivanja za hčerko. Omenila sem, da bi bivanje morda prestavila na kak drug mesec, ko bom lahko odpotovala sama, a tudi to ni mogoče.

Svojemu projektu sem se torej morala odreči in odpovedati vse sestanke v Veliki Britaniji z avtorji, literarnimi agenti in literarnimi posredniki, opustila sem tudi udeležbo na londonskem knjižnem sejmu, prav tako pa zavrnila povabilo direktorice Valižanskega literarnega centra dr. Sioned Puw Rowlands, naj aprila za nekaj dni obiščem Aberystwyth, kjer naj bi vodila prevajalsko delavnico in na univerzi predavala o svojem prevajalskem opusu.

Dr. Blanka Tivadar, podsekretarka na MIZKŠ, ki je vodila postopek, mi je povedala, da resda ne preverjajo, kdo vse biva z ustvarjalci v rezidencah, da pa so letos prvič v pogodbe dodali 10. člen, ki govori o sankcijah, češ da so nenehno poslušali očitke, da ustvarjalci izkoriščajo rezidence za svoj družinski turizem, in da bi bil tudi odgovor pravne službe MIZKŠ na mojo prošnjo negativen, saj vendar že v besedilu razpisa piše, da lahko v stanovanju biva samo ustvarjalec. Ta odstavek sem bila seveda prebrala in ga razumela, od prijave do danes pa so se spremenile moje osebne okoliščine. Iz njene izjave je torej mogoče sklepati, da sta uspeh prijave in uresničitev projekta implicitno odvisna tudi od prijaviteljevih osebnih okoliščin (družinskega statusa, starševstva, nestarševstva, družbenega ali gmotnega položaja, podporne mreže itd.), kar pa je po mojem mnenju v nasprotju z načelom enakih možnosti in zatorej diskriminatorno.

Naj poudarim, da razumem določbe v pogodbi, s katerimi se poskuša preprečiti zlorabljanje umetniških rezidenc za družabno in družinsko življenje ustvarjalcev. Vseeno pa menim, da je za nadzor in discipliniranje ustvarjalcev v tujini – če se to komu resnično zdi potrebno – mogoče poskrbeti na drugačen, meritornejši, prožnejši in predvsem do ustvarjalcev prijaznejši način (še posebej pa prijaznejši do ustvarjalk, ki so tudi matere, kaj šele samohranilke in s tem še toliko bolj ranljiva družbena skupina, še toliko bolj, če delujejo v kombinaciji samozaposlena v kulturi in samohranilka). Zase lahko trdim, da sobivanje s šestletno hčerko v drugi polovici bivanja v umetniški rezidenci nikakor ne bi krnilo ali hromilo mojih ustvarjalnih zmožnosti in dosežkov; delo si brez dvoma znam razporediti in organizirati tako, da lahko ustvarjam; samohranilka sem vse od rojstva hčerke leta 2006, a sem kljub enostarševstvu v tem času ustvarila obsežen in kakovosten opus in zanj prejela dve nagradi (leta 2010 nagrado Dominika Smoleta na Festivalu Borštnikovo srečanje in leta 2011 priznanje SNG Maribor za izjemen prispevek k uveljavitvi SNG Maribor). Nesporno mi je ravno moja bibliografija (»velik in odličen prevajalski opus«, ta obsega samo od leta 2006, ko sem postala mati, skoraj sto enot v sistemu Cobiss) skupaj s kakovostnim predlogom za projekt za april 2013 v Londonu omogočila natanko to, od česar sem sedaj morala odstopiti: bivanje v umetniški rezidenci v Londonu.

Prepričana sem tudi, da v primerih, ko v rezidenci bivata dva ustvarjalca ali več (letošnji seznam prejemnikov je objavljen na spletni strani MIZKŠ), in še posebej, če sta tudi zasebno partnerja, ne posvetita vseh 24 ur na dan izključno delu in ves čas molčita o vseh zasebnih temah. Navsezadnje je treba po bivanju v umetniški rezidenci MIZKŠ poslati natančno poročilo o svojem delovanju, iz katerega je razvidno, ali je šlo za turizem in prijetno preživljanje prostega časa ali za resno in ustvarjalno delo. Odveč je pripominjati, da sem bila zaradi narave svojega dela v Londonu že velikokrat (zasebno in turistično, pa tudi v vlogi prevajalke in univerzitetne učiteljice), prav tako je v Londonu že počitnikovala moja hči.

Naj sklenem, da bi me nadvse veselilo, če bi MIZKŠ z enako natančnostjo in neizprosnostjo bdel nad razmerami, v katerih ustvarjamo samozaposleni v kulturi dan za dnem. Pogosto delam ponoči, za konec tedna, ob praznikih in med počitnicami, nimam odmora za malico in plačanega dopusta, regresa, dodatkov za delovno dobo in uspešnost, delam tudi, ko sem bolna, delam, ko je bolna hčerka in sem domnevno na bolniškem dopustu zaradi nege. Z vsem tem očitno kršim delovno zakonodajo (pravica do dopusta, odmora za malico itd). Zdaj čakam, da me kdo ukori tudi zaradi tega.

Od MIZKŠ pa bi rada izvedela, kdaj in na kateri pravni podlagi so v določbe o upravičenosti ustvarjalcev do vložka javnih sredstev med bivanjem v umetniški rezidenci v tujini dodali pogoj o samosti ustvarjalca. Če so to storili na podlagi domnev in govoric, da ustvarjalci med bivanjem v rezidencah v tujini zgolj tratijo čas in javni denar, je to kajpak izredno slaba, nedomišljena in nedopustna praksa. In še, ali ima MIKZŠ nemara v pripravi še kakšne spremembe, ki bodo zadevale upravičenost ustvarjalcev do javnih sredstev na podlagi osebnih (družinskih) okoliščin (denimo zakonski status, starševstvo). Doslej so bile te okoliščine stvar svobodne izbire.

S svojim primerom sem seznanila tudi vodjo Službe za enake možnosti in evropsko koordinacijo, in jo prosila za pretres in razmislek, ali gre v danem primeru za morebitno diskriminacijo, kar zadeva enake možnosti, oziroma za slabo prakso na področju enakih možnosti. Odgovora še nisem prejela. Pobudo za preučitev, ali sem bila zaradi osebnih okoliščin v tem primeru neenako obravnavana, pa sem podala tudi zagovorniku načela enakih možnosti, varuhu človekovih pravic in varuhu otrokovih pravic (sklicujoč se na Resolucijo o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2005–2013, sprejeto v državnem zboru RS 25. oktobra 2005, ki med drugim navaja vrsto mednarodnih pogodb in konvencij, katerih podpisnica je tudi Slovenija in s katerimi se tudi Slovenija obvezuje, »da sprejme vse potrebne ukrepe, vključno s pozitivnimi ukrepi, da se odpravi diskriminacija in zagotovi polna enakopravnost spolov na vseh področjih, zlasti političnem, družbenem, ekonomskem in kulturnem«). S primerom pa sem poleg tega seznanila predsednika Nacionalnega sveta za kulturo Mirana Zupaniča.

Naj omenim še to, da so moji sogovorniki in partnerji v Veliki Britaniji z nejevero in začudenjem sprejeli novico o razlogih, zaradi katerih sem morala odstopiti od umetniške rezidence v Londonu. Dr. Sioned Puw Rowlands, direktorica Valižanskega literarnega centra, pa me je takoj povabila v enomesečno umetniško rezidenco v Wales – omogočili mi bodo, da pridem tudi s hčerko, če bo treba.

Zelo jasno bi rada poudarila, da me pri pobudi in poizvedbi ne vodi nikakršen osebni interes. Zelo vprašljivo je (spričo vse slabših razmer, kar zadeva izdajanje vrhunske proze in dramatike, ki ju zvečine prevajam: razpisi Javne agencije za knjigo zamujajo ali pa jih sploh ni, razpis za delovne štipendije za leto 2013 bo bojda objavljen šele aprila 2013 in po lanskih izkušnjah z zamujanjem izplačil knjižničnega nadomestila in dolgotrajnimi postopki si lahko uspešni kandidati izplačilo obetajo šele krepko v drugi polovici leta 2013, založbe in gledališča krčijo število novih naslovov in premier ter znižujejo honorarje, davčna zakonodaja samozaposlene v kulturi vse bolj privija), kako dolgo bom še vztrajala v tem poklicu in kdaj spet bom imela »vrhunski projekt«, s katerim bi se lahko prijavila na razpis MIKZŠ za bivanje v umetniških rezidencah.

Tina Mahkota, prevajalka

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.