Azijska »smodnišnica na morju«

Vzhodna Azija bi lahko hitro postala najbolj nevarno območje sveta

Medtem ko ves svet opazuje naraščanje napetosti med Severno in Južno Korejo ter vse glasnejše grožnje o jedrski vojni ter kopičenje vojaške sile v tem delu sveta, nekateri analitiki opozarjajo na vso območje Vzhodne Azije. Na vzhodnem kitajskem morju se lahko po oceni Michaela McDevitta, nekdanjega direktorja urada Pentagona za Vzhodno Azijo, po možnosti začne »vojna med Kitajsko in ZDA«. Kot točke spopada je poleg Tajvana navedel tudi otočje Senkaku.

“Če se bo Kitajska odločila uporabiti silo proti Japonski zaradi teh otokov, obstaja resna možnost, da bodo ZDA neposredno vpletene,« je pred nekaj dnevi povedal pred komisijo, pristojno za pregled ekonomskih in varnostnih vprašanj med ZDA in Kitajsko. Še posebej Tajvan naj bi bil za Kitajsko »največje morsko vprašanje«, ZDA pa so kljub formalni nevtralnosti »zavestno postale globlje vpletene kot kadarkoli prej« in imajo sedaj »svojo strateško kožo v tej igri«, je za Taipei Times povedal ameriški admiral.

Podobno že v Foreign Policy piše Kevin Rudd, ki ga naraščajoče napetosti zaradi konfliktnih ozemeljskih sporov spominjajo na morsko ponovitev Balkana iz časa pred enim stoletjem – smodnišnico na morju. Regijo preplavljalo nacionalistična čustva in zmanjšujejo notranji politični prostor za manj nasprotujoče si pristope med državami. Odnosi med Kitajsko in Japonsko so padli na najnižjo raven od normalizacije njunih odnosov leta 1972, ko se je bistveno zmanjšala trgovinska izmenjava in investicije, pobe vladi pa na razvoj dogodkov gledata z naraščajočo zaskrbljenostjo. Odnosi med Kitajsko in Vietnamom ter med Kitajsko in Filipini so se prav tako bistveno poslabšali, medtem ko so ključne regionalne institucije, med katere spadajo tudi zveza držav jugovzhodne Azije (ASEAN) postale izjemno polarizirane. V varnostnem pogledu je regija »bolj krhka, kot je bila po padcu Saigona leta 1975«.

Predvsem kitajski uradniki v stikih s tujimi diplomati pogosto poudarjajo nerešena vprašanja s Tokiem, Hanojem in Manilo. Na prvem mestu so spori z Japonsko. Kitajska si ne želi vojaškega spopada z Japonsko, ki je zaveznica ZDA, kljub temu pa si je sama postavila »rdečo črto«, prek katere ne želi stopiti pri zaščiti lastnih interesov. »Tako kot na Balkanu pred enim stoletjem, razpetem med prekrivajoča se zavezništva, lojalnostjo in sovraštvom, je strateško okolje tudi v Vzhodni Aziji kompleksno. Najmanj šest držav ali političnih entitet je zapletenih v spore s Kitajsko, med njimi pa so vsaj tri tesne zaveznice ZDA. Ob tem so naravni viri v Južnem kitajskem morju zelo veliki, poleg nafte in surovin gre tudi za ogromna ribolovna področja.

Globalizacija, zaradi katere večino, 60 odstotkov, dohodkov vzhodnoazijskih držav prinaša mednarodna trgovina, sicer še povezuje, vendar zahteve po izključnih gospodarskih območjih onemogočajo skupno izkoriščanje naravnih virov. Najbolj nevaren razvoj dogodkov je sledil že septembra leta 2012 med Kitajsko, Vietnamom in Japonsko, ko je Japonska od zasebnega lastnika kupila verigo majhnih otokov iz otočja Senkaku, ki se v kitajščini imenujejo Diaoju. To potezo je Kitajska videla kot poskus Japonske, da tudi de jure prevzame nadzor nad otoki, ki jih je de facto nadzorovala več kot stoletje. Peking je takoj izvedel »kombinirane udarce« - gospodarske ukrepe proti Japonski, uvedbo stalnih patrulj kitajskih ladij v okolici otočja, skupne vojaške vaje več rodov vojske v okolici otočja ter zelo obsežne proteste zoper japonsko prisotnost v okolici otokov. Japonske in kitajske ladje so se zapletle celo v »vodne spopade«, ko so se med sabo v znak opozorila škropile z vodnimi topovi. Rezultat vsega tega je bil nagel upad japonskega izvoza na Kitajsko. Sredi decembra je Japonska protestirala, ker naj bi kitajska vojaška letala prvič po letu 1958 »kršila japonski zračni prostor« nad otoki. Kmalu zatem je japonska poslala svoji letali F-15 nad sporno otočje. Nova voditelje japonske Šinzo Abe in Kitajski Xi Jinping sta sicer z izmenjavo pisem umirila pregreto situacijo, vendar spor glede otočja Senkaku/Diaoju še zmeraj počasi tli. Če bi Japonska na otočju poskusila postaviti kakršnokoli stalno postojanko, bi bil spopad skoraj neizogiben.

Še bolj zapletene so razmere v Južnem kitajskem morju, v katerem naj bi se po ameriških ocenah skrivalo za 213 milijard sodčkov nafte in 25 trilijonov kubičnih metrov plina, torej toliko plina, kot ga ima danes Katar. Južno kitajsko morje je ob tem tudi območje, v katerem ribiči ulovijo 10 odstotkov svetovnih zalog rib. Sporno območje si prisvaja šest držav, toda največje »prekrivanje« zahtev obstaja med Kitajsko in Vietnamom. Zaradi tega je v letih 1974 in 1988 med državama že prišlo do manjših spopadov. Pri tem je vietnamsko gospodarstvo zelo odvisno od kitajskega, kljub temu pa ni mogoče sklepati, da bo zgolj ta odvisnost preprečila morebitne spopade.

Kitajsko-vietnamski odnosi so se poslabšali, ko so kitajske ladje poškodovale kable za detekcijo potresov vietnamskih raziskovalnih ladij maja leta 2011 in nato še decembra leta 2012, Vietnam je nato napovedal, da bo odslej civilne ladje v Južno kitajsko morje spremljale policijske ladje. Indija, ki je bila partner Vietnama, je prav tako sporočila, da bo začela pošiljati vojaške ladje v Južno kitajsko morje. Kitajska pokrajina Hainan je nato sporočila, da bodo od začetka leta 2013 njene ladje začele ustavljati in preiskovati vse ladje, ki bodo »kršile kitajske teritorialne vode,« in to tudi v območju, ki si ga lasti več držav. Vse to bi lahko privedlo do nenadzorovane konfrontacije. Ni seveda tudi nujno, da bo do tega res prišlo, pod pogojem, da bodo države izbrale pot mirnega reševanje sporov. Kitajska in Rusija sta na primer brez večjih težav rešili vse odprte mejne probleme, kljub večletnim sporom. Meje na morju so sicer težje določljive, toda Meddržavno sodišče v Haagu je uspešno rešilo veliko podobnih sporov. Vendar mora za takšno reševanje sporov obstajati volja. Brez vsega tega bi Vzhodna Azija res lahko postala »morski sod smodnika.«