Igor Mekina

, 09:00  |  Svet

Kissinger: »Nezakonitosti naredimo takoj, neustavnosti malo pozneje«

WikiLeaks je objavil več kot 1,7 milijona ameriških diplomatskih in obveščevalnih dokumentov iz 70. let prejšnjega stoletja, ki razkrivajo temno plat ameriške in vatikanske diplomacije

Nixon in Kissinger

Nixon in Kissinger

WikiLeaks je objavil več kot 1,7 milijona ameriških diplomatskih in obveščevalnih dokumentov iz 70. let prejšnjega stoletja. Vsebujejo diplomatske depeše, poročila obveščevalnih služb in kongresno korespondenco. Dokumenti so iz let od 1973 do 1976 in so sicer večinoma »deklasificirani«, kar pomeni, da nimajo več oznake zaupnosti in so dostopni v ameriških nacionalnih arhivih. Vendar je do njih težko priti, saj morajo raziskovalci pravzaprav vedeti, kaj sploh naj iščejo. Mnogi dokumenti kljub temu še vedno niso povsem dostopni javnosti, saj nosijo oznako NODIS, kar pomeni, da njihova distribucija ni dovoljena. WikiLeaks je vse te dokumente zbral in objavil na pregleden način, ki raziskovalcem omogoča brskanje, iskanje ključnih besed in pojmov ob pomoči svetovnega spleta.

Med njimi so tudi sporočila tedanjega ameriškega državnega sekretarja Henryja Kissingerja. Julian Assange, vodja WikiLeaksa, ki je še vedno ujet v ekvadorskem veleposlaništvu v Veliki Britaniji ob objavi dejal, da dokumenti kažejo na »ogromen obseg in razpon« ameriškega vpliva po vsem svetu. Med najbolj zanimivimi dokumenti so zagotovo sporočila nekdanjega državnega sekretarja ( v resnici zunanjega ministra) ZDA Henrya Kissingerja. Ena od depeš citira naslednjo njegovo izjavo, ki jo je podal med pogovorom s turškimi in ciprskimi predstavniki: »Predno smo dobili Zakon o dostopu do informaciji sem na sestankih pogosto rad dejal: 'Ilegalne stvari naredimo takoj, neustavne potrebujejo malo več časa.'"

Nekatere druge depeše kažejo, da je Vatikan morda sodeloval z ZDA ob podpori Pinochetu med državnim udarom v Čilu, kar je nato privedlo do pobojev in izginotij na tisoče državljanov. V depeši z dne 18. oktobra 1973 je zapisano, da je »nadškof [Giovanni] Benelli, namestnik vatikanskega državnega sekretarja izrazil svoje in papeževo skrajno zaskrbljenost zaradi uspešne mednarodne levičarske kampanje, s katero poskušajo popolnoma napačno predstaviti realnosti čilske situacije«. Situacija pa je bila v resnici grozna – v času diktature je bilo ubitih vsaj 3197 ljudi, najmanj 1102 sta izginila brez sledu, okoli 30.000 disidentov pa so mučili, 200.00 ljudi pa je pobegnilo iz države.

Vendar so bili s strani vatikanskih diplomatov vsi dogodki, ki so bili uvod v Pinochetovo 17-letno diktaturo, označeni kot pretirani. “Bellini je označil pretirano poročanje o dogodkih kot morda največji vir komunistične propagande in podčrtal dejstvo, da so celo zmerni in konservativni krogi zelo nagnjeni k temu, da bi verjeli najhujšim lažem o ekscesih čilske hunte.« Namestnik državnega sekretarja Vatikana je nato priznal, da je res prišlo do prelivanja krvi med tem, kar je imenoval »postopki zbiranja« v Čilu, vendar je končal s stavkom, da »hunta izvaja vse ukrepe, da bi vzpostavila normalno stanje«. Že pred tem so bili objavljeni dokumenti, ki kažejo na vpletenost CIE v državni udar v Čilu. Eden od dokumentov v leta 2003 objavljeni knjigi navaja, da je »politika, da se Alende zruši z državnim udarom čvrsta in vztrajna … nujno je, da se te akcije izvedejo prikrito in varno, tako da bodo roke ameriške vlade in Američanov dobro skrite«.

WikiLeaks je svet pretresel že s prvo objavo diplomatskih depeš z ameriških veleposlaništev v Iraku in Afganistanu leta 2010. Assange je od junija lani ujet na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu. Tudi ekvadorski diplomati, ki so mu omogočili azil in zatočišče na veleposlaništvu so namreč po temeljitem preučevanju njegovega primera prišli do sklepa, da se v ozadju zahteve Švedske za njegovo izročitev skriva namera ZDA, da mu sodijo zaradi izdaje zaupnih informacij. Ko je Velika Britanija odobrila njegovo izročitev na Švedsko, se je zato zatekel na omenjeno veleposlaništvo in Ekvador prosil za politični azil, ki ga je tudi dobil.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.