Logika severnokorejske norosti

Za severnokorejsko »noro« obnašanje obstaja dober notranjepolitični razlog – poskus usmeritve države proti »kitajskemu modelu« in zmanjšanje vloge severnokorejske vojske

Kriza na korejskem polotoku se počasi približuje vrhuncu. Severna Koreja je že premestila svoje rakete srednjega dosega na svoj vzhodno obalo, grožnje in nasprotne grožnje pa se vrstijo – Severna Koreja tujim veleposlaništvom predlaga evakuacijo osebja, ZDA in Japonska nameščat prestrezne rakete patriot in sistem THAAD na Guam in Japonsko, analitiki pa iščejo razloge, zaradi katerih Severna Koreja stopnjuje napetost.

Razlage so številne. Po eni strani naj bi zaostritev Severni Koreji omogočila, da preizkusi svoje rakete, tokrat brez sankcij, saj bo do preizkusa prišlo po izmenjavi groženj tudi s strani Južne Koreje in ZDA. Predvsem tisti analitiki, ki so bliže konservativnim ameriškim krogom ne izključujejo niti možnosti, da vojska Severne Koreje vdre v Južno Korejo, zasede del ozemlja in nato za umik zahteva nekatere koncesije. Zaostritev odnosov bi se morda lahko končala tako kot novembra leta 2010, ko je je Severna Koreja napadla otok Jeonpjeng.

Nekateri opozarjajo celo na možnost, da Severna Koreja res uporabi jedrsko orožje, vendar ne za neposreden napad, pač pa za eksplozijo jedrskega izstrelka visoko v ozračju, nad 30 kilometri, kar bi povzročilo »elektromagnetni pulz« in za več dni, verjetno pa celo tednov onemogočilo delovanje vseh elektronskih naprav. Zato bi bili prizadete predvsem sile Južne Koreje in ZDA, tehnološko manj napredna vojska Severne Koreje pa bi lahko izkoristila čas, da doseže usodno prednost na terenu. Prav zato, ker naj bi severnokorejske rakete predstavljale »neposredno in resnično nevarnost«, so ZDA na Guamu tudi namestile rakete iz sistema THAAD. Raketa dolgega dosega, ki je bila izstreljena lanskega decembra, bi namreč lahko v vesolje prenesla »paket«, ki bi lahko bil satelit, lahko pa bi bila tudi jedrska bojna glava, posebaj prirejena za to, da proizvede čim več gama žarkov. Takšen »paket« bi se lahko nato v pravem trenutku preprosto »spustil« iz orbite v vesolju in eksplodiral zelo visoko nad poljubnim ciljem, tako da bi zaradi elektromagnetnega pulza (EMP) pod njim onemogočil delovanje vseh električnih in elektronskih naprav. Škoda bi bila ogromna, hkrati pa jedrska eksplozija ne bi povzročila takojšnjih smrtnih žrtev. O tem so leta 2011 pisali v študiji »V temi: vojaško načrtovanje za primer katastrofalnega dogodka kritične infrastrukture,« ki jo je pripravila ameriška vojaška akademija. Po njihovih ocenah, bi udar EMP »izključil« vse električne naprave  na stotine, mogoče pa tudi na tisoče kilometrov od točke eksplozije. Ob tem je preizkus te tristopenjske rakete lani decembra v Severni Koreji sovpadel z jedrskim preizkusom, ki je bil najverjetneje povezan z eksplozijo jedrske bombe, narejene iz obogatenega urana. Prav takšne glave pa je precej lažje pomanjšati kot pa jedrske glave iz plutonija, ki jih je Severna Koreja preizkušala leta 2006 in 2009.

Nemški Dei Welt pa ob tem opozarja na še eno možnost – da namreč Kim Džong, v kolikor res ne načrtuje atomske vojne, poskuša z vojaško retoriko doseči nekaj notranjepolitičnih ciljev, predvsem pa bistveno zmanjšati velikost sedanje vojske Severne Koreje in se s tem približati realizaciji svojega cilja – razvoja Severne Koreje po vzgledu Kitajske. Moč diktatorja Die Welt ponazarja z gradnjo, nato pa popolnim izginotjem izredno velike vile z 9000 kvadratnimi metri površine, ki je še nedavno stala na zasebnem zemljišču Kim Džonga, ki je bilo veliko deset kvadratnih kilometrov. Danes od vile ni ostalo nič, na istem mestu pa so drevesa, za katera se zdi, da rastejo že desetletja. Razlog za to naj bi bil predvsem v tem, ker je bila vila vidna iz najvišjih nadstropij novega nakupovalnega centra, ki ga gradijo sredi Pjongjanga.

Prav 15. aprila naj bi Severna Koreja proslavljala 101 rojstni dan Kim Il Sunga, prvega voditelja Severne Koreje, zato analitiki budno spremljajo dogajanje v Severni Koreji. Ameriški zunanji minister John Kerry je bil v petek v Seulu, v soboto v Pekingu, od tam pa je odletel v Tokio, predvsem seveda zaradi korejske »raketne krize«. Vendar se v ozadju naraščanja napetosti na korejskem polotoku morda res skrivajo tudi notranjepolitični razlogi. Korejski voditelj Kim Džong Un bi namreč rad moderniziral državo, ne da bi izgubil moč. To pa je leta 1979 želel tudi kitajski voditelj Deng Xiaoping. Reforme je začel z vojno, s katero naj bi njegova vojska dala »lekcijo« Vietnamu. Toda ko se vojska ni izkazala, so lekcijo dobili generali. Deng Xiaoping je vojsko vrgel iz politbiroja in odpustil tri milijone vojakov. Maove vile so bile spremenjene v hotele in sanatorije, kmalu so v državo prišli vlagatelji. Kitajska je kmalu postala svetovna velesila. Zelo mogoče je, da ima tudi korejski voditelj podoben problem kot ga je imel nekoč kitajski voditelj Deng Xiaoping. Po njegovih lastnih napovedih naj bi Severna Koreja postala »družba znanosti«, jedrsko orožje pa naj bi prav zato, ker se ga Severna Koreja ne bo odpovedala, omogočilo bistveno zmanjšanje vojaških stroškov. Korejski voditelj si celo želi, da naj bi pristaniško mesto Wonsan, okoli katerega se sedaj zbirajo rakete, postalo »prvovrstno počitniško in turistično mesto«. Ta nova partijska usmeritev je v veljavi od začetka aprila letos. Temelj države naj bi bila »lahka industrija in jedrsko orožje«. Toda pri teh načrtih obstaja majhen problem – okoli 30 do 40 odstotkov državnega proračuna gre danes za vojsko, četrto po moči v svetu. Severna Koreja je namreč najbolj militaristična država na svetu, skupno ima prek 9 milijonov pripadnikov aktivne vojske, rezervistov in drugih paravojaških enot. Ima 1,3 milijona pripadnikov aktivne vojske in je na četrtem mestu po številčnosti aktivne vojske na svetu - takoj za Kitajsko, ZDA in Indijo. Ob tem ima država tudi jedrsko orožje in aktiven vesoljski program.

Okoli 1,3 milijone vojakov je cokla, ki državi preprečuje razvoj. Toda Kim Džong Un je prepričan, da bi atomsko orožje, ki se mu ne bodo odrekli »niti za milijarde dolarjev« lahko omogočilo zmanjšanje oboroženih sil na bistveno manjšo armado. V začetku aprila imenovani novi predsednik vlade, ki je takoj postal odgovoren tudi za vso industrijo potrošnih dobrin, bi moral ta načrt izpeljati čimprej, toda vojska, ki ji poveljuje kar 10.000 generalov, spremembe državne smeri seveda ne odobrava. Odpor je zato pričakovan. Kim Džongova težava pa je tudi v tem, da sicer ima atomsko bombo, ne pa tudi raketo, ki bo jo lahko ponesla dovolj daleč. Zato mora Severna Koreja svetu najprej dokazati, da lahko svojo jedrsko glavo izstreli natančno na cilj, na tisoče kilometrov daleč – in šele to bo točka, ki bo omogočila udejanjanje nove severnokorejske politike ter zmanjševanje armade. In prav to je dogodek, ki se bo najverjetneje že kmalu odvil na vzhodni obali Severne Koreje. Severna Koreja naj bi šele nato postala podobna današnjemu Šanghaju. Prvi koraki so že storjeni, saj se sredi Pjongjanga že dviguje v nebo 330 metrov visok hotel in center "Ryugyong", s katerega se je tako lepo videla Kimova vila, da je morala v imenu napredka in preprosto izginiti. V imenu napredka so nedavno dovolili tudi uporabo osebnih računalnikov. Vse to seveda ne pomeni, da bo Severna Koreja že jutri postala država, v kateri bodo človekove pravice na prvem mestu. Severna Koreja se že več let zapored uvršča na dno lestvice človekovih pravic in demokratičnosti. Toda če je res, da tudi kitajski manevri ob severnokorejski meji ne pomenijo grožnje južni sosedi, pač pa tiho podporo, potem je očitno, da se Severna Koreja kljub povišanim tonom in kljub očitni konfrontaciji z vsemi velikimi silami, tudi s Kitajsko, počasi vendarle odpira in morda res pričenja z reformami po »kitajskem« modelu. Severnokorejsko iracionalno obnašanje v zadnjem času je zato najverjetneje rezultat zelo racionalnih notranjepolitičnih in zunanjepolitičnih vzrokov.