Za brezplačno javno univerzo

O privatizaciji, neizpolnjenih obljubah in šolninah na Svobodni univerzi

Nebo nad nami

Nebo nad nami
© www.facebook.com/SvobodnaUniverza

V tem tednu na različnih ljubljanskih fakultetah poteka protestna akcija pod imenom Svobodna univerza. Namesto običajnih predavanj se odvijajo alternativne delavnice in okrogle mize. Poleg dogodkov za kritični premislek o univerzi, se alternativna predavanja povezujejo z učnim procesom. Svobodna univerza se bo končala v soboto z akademskim zborom na travniku Univerze v Ljubljani na Roški cesti 2, kjer bodo ovrednotili dogajanje tega tedna in naredili načrte za prihodnost.

Kljub pridevniku »svobodna« si svobode vse fakultete svobode ne predstavljajo povsem enako. Medtem ko pri številu predavanj ter domačimi in tujimi gosti prednjači Fakulteta za družbene vede, je študentka z Ekonomske fakultete potarnala, da je zjutraj že pisala kolokvij, potem pa je prišla na FDV na obvezne vaje. Drugačne izkušnje imajo družboslovci s FDV-ja, kjer so študijske obveznosti prestavili na naslednji teden, obiskovanje predavanj v tednu Svobodne univerze pa je prostovoljno in verjetno tudi zato bolj borno obiskano.

Pobudniki akcije menijo, da sta normalno delovanje javnih univerz in kakovostno visoko šolstvo pod velikim vprašajem. Grožnje s šolninami, nezadostno financiranje študija in ogrožanje nekaterih študijskih programov so nekateri izmed razlogov, ki so prignali organizatorje k takšni obliki protesta. Ostro nasprotujejo šolninam in od države zahtevajo stabilen sistem financiranja za nemoteno delovanje visokega šolstva. Zavzemajo se, da dostop do univerzitetnega izboraževanja in raziskovalnega dela ostaneta javni dobrini.

Šolninam nasprotujeta tako minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo kot tudi dekan Fakutlete za družbene vede Bojko Bučar. Na ponedeljkovi javni tribuni je Pikalo dejal, da bi bilo narobe v teh časih preprečiti izobrazbo tistim, ki si jo želijo. Šolnin zaenkrate še ni na vidiku, pred tem naj bi obstajali drugačni prijemi za spopadanje s finančno krizo na javnih univerzah, vendar ni predstavil konkretnih načrtov. Dekan FDV-ja se sprašuje, zakaj država zasebnim visokošolskim zavodom sploh podeljuje koncesije. Konkurenčno prednost vidi v tem, da javni zavodi ohranijo kvaliteto. Bučar tudi nasprotuje zmanjšanju števila vpisnih mest. »Ljudi ali univerze zreducirati zgolj in samo na to, da proizvaja kadre, ki jih diktira trg, je seveda čudno. Poleg tega se morate vprašati, za kateri trg, slovenski, evropski, svetovni ali globalni,« je v razmislek povedal minister Pikalo, ki meni, da je izobraževanje človekova pravica. Ob tem je še obljubil, da bo uresničil sklep državnega zbora, ki je decembra lani visokemu šolstvu namenil dodatnih 16 milijonov evrov.

O šolninah so govorili tudi na okrogli mizi na Filozofski fakulteti (FF). Predavatelji in študentje iz Slovenije in Hrvaške so primerjali trende na tem področju v obeh državah. Predstavnica študentske organizacije Iskra je opozorila, da bi vpeljava šolnin na drugi stopnji sledila neposredna posledica bega možganov. S takšnimi potezami naj po drugi strani poskušali tudi poceniti študijski proces, s čimer bi se kvaliteta visokošolske izobrazbe pri nas znižala. Študentov naj ne bi po tem nič več zadrževalo v Sloveniji, saj so šolnine tako ali tako prisotne skoraj povsod in se je potem lažje odločiti za bolj kvaliteten študij nekje drugje. Študentka drugega letnika psihologije je še opozorila, da se že premikamo v to smer, in sicer z zmanjševanjem vpisnih mest za redne in povečevanjem za izredne študente. Kot zaskrbljujoče je izpostavila dejstvo, da se večina fakultet na to vladno odločitev sploh ni pritožila, kar kaže na njihovo pasivnost in vdanost v usodo.

Ob tem so ostali govorci govorili predvsem o procesih v sodobnem, globalnem kapitalizmu, ki škodijo javno dostopni izobrazbi, predvsem pa so bili nezadovoljni s tem, da se v javnosti sploh začelo spraševati o namenu in cilju visoke izobrazbe – vedno bolj se namreč širi prepričanje, da naj bi bila namenjena samo dobičku oz. izobraževanju kadrov za dobičkonosne dejavnosti. Zato so kot rdečo nit celotnega tedna predstavili Memorandum za javno univerzo, namenjen naši vladi in državnemu zboru.

Gosta iz Zagreba sta oba člana sindikata visokega šolstva in znanosti Akademska solidarnost, ki sta privatizacijske posege v javno izobrazbo že doživela iz prve roke. Dr. Hrvoje Jurić iz oddelka za filozofijo Filozofske fakultete v Zagrebu, je izrazil sočutje z našo univerzitetno srenjo, v opozorilo pa je naštel nekaj primerov škodljive politike hrvaških oblasti v visokem šolstvu, ki premišljeno in načrtno pritiska na področje znanstvene infrastrukture. Med temi je tudi ustanovitev Medijske univerze v javno-zasebnem partnerstvu mesta Koprivnice in Europapress holdinga, največjega hrvaškega medijskega podjetja, kar pa ni edini primer nove zasebne univerze, ki črpa javna sredstva. Oblasti so s finančnimi rezi posegle tudi v periodične znanstvene publikacije, s pomočjo prilagajanja kriterijev na način, da so jih lahko zadovoljili le nekateri. Ministrstvo za znanost, šolstvo in šport je izdalo odločbo, da bodo financiranje znanstvenih časopisov, ki jih je bilo še pred nekaj časa 250, oklestile na okoli 10, breme so prenesli na rame izdajateljev, češ, naj iščejo komercialne sponzorje ali celo kupce. Jurić to označuje kot evtanazijo celega sistema znanstvenih publikacij. Prav tako so spremenili pravilnik o napredovanju v znanosti, kjer so novi kriteriji takšni, da jih skoraj noben družboslovec ne more izpolniti. Njegova kolegica z Inštituta za hrvaški jezik in jezikoslovje Dijana Ćurković je izpostavila težavo z znanstvenimi projekti na Hrvaškem. Po najnovejšem pravilniku naj bi imeli več možnosti za odobritev projekti, ki raziskujejo tehnična in naravoslovna področja, zraven pa bodo dobili za 10 % več sredstev kot drugi. Po mnenju Ćurkovićeve to omejuje svobodo v znanosti, poleg tega pa se zgraža nad splošnim trendom, da politiki »vseskozi govorijo, da živimo v družbi znanja, a nam obenem krčijo vsa sredstva, povezana z znanjem.«

Po mnenju dr. Lilijane Burcar z oddelka za anglistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani pri nas tesno sledimo trendom, ki jih spodbuja Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj, in sicer redefiniciji višje izobrazbe – iz javnega dobrega v polje storitev, torej tržne dejavnosti. Država naj bi s sistematičnimi rezi in odtegnitvijo sredstev v visokem šolstvu ustvarila umetno krizo, ki potem prisili javne ustanove, da se odprejo zasebnim vlagateljem in postanejo tržno naravnane. S tem se legalno izognejo investicijam v javni sektor. Posledice takšnih drastičnih ukrepov so, tako Burcarjeva, ali uvedba šolnin ali javno-zasebna partnerstva. Pri takšnih partnerstvih lahko pride do nevarnosti, da vse avtorske pravice, patenti in publikacije neke ustanove preidejo v last podjetja, ki lahko tako prej obče dostopno intelektualno lastnino začne prodajati. Zaradi tekme, kdo bo dobil sredstva, se nato zmanjšuje sodelovanje med znanstveniki, temu pa sledi slaba pretočnost dela in znanja. V Sloveniji je zasebnih hramov znanja, od osnovne do visoke šole in univerze, vedno več, in odrezujejo si vedno večji kos pogače sredstev iz javnega proračuna. Burcarjeva je kot primer navedla, da je samo v lanskem letu za privatne izobraževalne institucije iz proračuna šlo 23 milijonov evrov, poleg tega pa imajo te ustanove še pravico sodelovanja na najrazličnejših javnih razpisih, kjer lahko dobijo še dodatna sredstva. Te dane subvencije so nepovratne, in se ne vrnejo nazaj k državljanom, kot se v primeru javno dostopne izobrazbe, marveč skupaj z visokimi šolninami končajo v žepih zasebnikov. K temu je sociolog dr. Gorazd Kovačič še dodal, da »težnje po privatizaciji obstajajo tudi znotraj univerz, in to ne od včeraj, ampak že od sredine 90. let.« To naj bi bilo razvidno v trendu povečanju števila mest za izredne študente, od česar je le še majhen korak do generalizacije šolnin, ter v inflaciji zasebnih ustanov, ki niso v izobraževalno paleto prinesle nič novega. »Z redkimi izjemami v slovenski prostor niso prinesle niti višje kvalitete niti novih znanj z vpeljavo novih ved,« še razlaga Kovačič. Večinoma so namreč tehnične in tako usmerjene v dobičkonosne dejavnosti – bazične in družboslovne znanosti potrebujejo več sredstev in prinašajo manj dobička.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.