Z višjimi plačami proti krizi

Evropa je v krizi tudi zaradi nepravične porazdelitve družbenega bogastva in pomanjkanja sredstev velike večine državljanov. Evropski komisar Laszlo Andor od Nemčije zahteva dvig plač

Evropski komisar za socialne zadeve Laszlo Andor je za reševanje evropske gospodarske krize predlagal ukrepe, ki jih je doslej nemška vlada zavračala – povečanje plač v Nemčiji. Komisar predlaga Nemčiji, da naj preneha z zmanjševanjem plač, da bi nato tudi s pomočjo višjih plač, ki bi povzročile večje povpraševanje, okrepili nemški in evropski trg. Komisar Laszlo Andor je ob tem Nemčiji predlagal tudi širšo uvedbo najnižjih, minimalnih plač v različnih poklicih in opozoril, da se Francija in Belgija »že sedaj pritožujeta zaradi dumpinških cen dela v Nemčiji«. Pri tem je opozoril na velike trgovinske presežke Nemčije, zaradi česar bi se morale države z velikimi presežki prilagoditi državam z deficitom tudi z zvišanjem cen dela.

»Če ne, potem monetarni uniji grozi razpad. Skupen obstoj je že na pol izgubljen,« je opozoril evropski komisar. Sicer pa se Nemčija zaradi plač, ki so glede na dosežke gospodarstva prenizke, že dolga leta otepa kritik. Predvsem v državah na obrobju Evrope so številni politiki prepričani, da bi višje plače v Nemčiji lahko pomagale celotni Evropski Uniji. Toda po drugi strani nemška Bundesbank opozarja pred dvigovanjem plač – po njihovem mnenju bi višje plače privedle do odpuščanj in zmanjševanja zaposlenosti ter do manjših investicij v Nemčiji. Višje plače bi po mnenju Bundesbanke povprašeanje dvignile samo začasno, dolgoročno pa naj bi zasebna poraba celo upadla.

Da pa so ocene Bundesbanke včasih zelo pisane na kožo nemškemu gospodarstvu, kaže tudi primer iz ZDA, kjer gospodarstvo prav tako počasi izgublja sapo. Pri tem ekonomisti opozarjajo, da so nižji in srednji sloji odgovorni za okoli 70 odstotkov povpraševanja. Pri tem se pozna tudi zmanjševanje ameriškega proračuna, kar je že privedlo do povečanja nezaposlenosti in zmanjšanja bruto družbenega proizvoda za 1,6 odstotka.

Vendar to ni pravi problem – pravi problem je drugje. »Od leta 2009 do leta 2011 je povprečno bogastvo najbolj bogatih 7 odstotkov Američanov po poročilih Pew raziskovalnega centra, ki je raziskoval zadnje dohodke, zraslo še za okoli 800.000 dolarjev neto, torej za okoli 30 odstotkov, z okoli 2,5 miljona. Istočasno so zaslužki preostalih 93 odstotkov 111 milijonov gospodinjstev realno upadli za 4 odstotke, na 134.000 z 140.000 dolarjev,« piše Wall Street Journal. Kar seveda pomeni, da gre ves denar navzgor in da ga 'spodaj', kjer je največ tistih, ki denar res potrebujejo za vsakdanje reči, ki jih kapitalizem pač proizvaja, še zmeraj zelo primanjkuje. Kar seveda kaže, da je eden od resnih problemov sedanjega sistema razdelitev bogastva in ne premalo surovin, proizvodov, hrane itd.

Prav zato so v ZDA še zmeraj v recesiji, zato je še zmeraj 3 milijone manj delovnih mest kot pred začetkom krize, delavstvo pa je pri dobičkih udeleženo na ravni iz leta 1979. Podjetja pa ne želijo investirati, če ne bodo imela več kupcev – teh pa ne bodo imela, ker so njihovi kupci tudi njihovi zaposleni in nasploh ljudje, ki jim 'zgornji' razredi režejo pretanek kos kruha. Srednji razred se ob tem ne more več niti zadolževati. Pri tem pa se elita v EU, ki trenutno vodi evropsko politiko trudi, da bi razgradila prav socialni model države, ki omogoča javno zdravstvo, dostojne pokojnine in zaščito delavcev. Evropski komisar ima zato prav – toda njegove zahteve bodo zelo verjetno znova naletele na gluha ušesa železne kanclerke Angele Merkel.