EU: novi vzpon ali mučen razpad?

Zastavlja se vprašanje, ali je Evropa danes res že zgodovina, ali pa ima še vedno dovolj virov za napredovanje

Pred devetimi leti, prvega maja leta 2004, je Slovenija postala članica Evropske Unije. Večina vprašanih v Sloveniji še podpira vstop, vendar se krepijo tudi glasovi kritike. Od razpleta krize evra bo zato v veliki meri odvisna tudi usoda evropskega projekta in ocena pravilnosti slovenske izbire. Tudi danes večina vprašanih meni, da so institucije EU sposobnejše za spopadanje s krizo kot slovenska vlada, slovenski državljani pa se imajo za državljane EU. Toda podatki o stanju v Uniji kažejo precej klavrno sliko.

Medtem ko je celo v s krizo prizadetimi ZDA nezaposlenih 7,6 odstotka ljudi, je po poročilih Eurostata v mesecu marcu nezaposlenih v povprečju 12,1 odstotkov prebivalstva. Vendar pa so številke po državah bistveno različne. V Nemčiji je nezaposlenih samo 5,4 odstotka, v Avstriji še manj, 4,7 odstotka ljudi, na drugi strani pa so države kot Grčija s 27,2 odstotno in Španija z 26,7 odstotno nezaposlenostjo. Tudi vsi ostali podatki, od padca BDP-ja do kupne moči, investicij in tako naprej, so v Evropi v neprestanem upadu. To opažajo tudi analitiki globalnih trendov. Tako na primer Fareed Zakaria ocenjuje, da bi se lahko hitro pokazalo, »da bo ekonomski upad Evrope najpomembnejši trend naslednjega desetletja«. Po oceni singapurskega analitika Kishore Mahbubanija pa se Evropa »sploh ne zaveda, kako nepomembna postaja za ostanek sveta«. Številnih komentarjev republikancev, ki ameriškega predsednika Baracka Obamo opozarjajo, da naj ZDA nikakor ne spremeni v 'evropsko socialno državo' pa sploh ni potrebno navajati.

Prav zato se zastavlja vprašanje, ali je Evropa danes res že zgodovina, skupnost pred razpadom in ekonomskim razsulom ali pa ima še vedno dovolj virov za napredovanje. S tem vprašanjem se ukvarja zadnja številka mesečnika Foreign Affairs. Mark Leonard in Hans Kundnani ob vseh črnih napovedih predstavljata nekaj podatkov, ki naj bi nas v teh mračnih časih krize vendarle navdali z upanjem in ogreli srca dvomljivcev v evropski projekt. Na trditev, da je Evropa zgodovina, avtorja odgovarjata, da je potrebno vzeti v obzir še nekaj pomembnih dejstev. Na prvem mestu je vsekakor opažanje, da je EU takoj za ZDA druga po izdatkih za oboroževanje. Investicije evropskih držav v vojsko namreč predstavljajo okoli 20 odstotkov svetovnih vojaških izdatkov, v primerjavi z 8 odstotki kitajskih, 4 odstotki ruskih in manj kot 3 odstotki indijskih investicij v oborožene sile. EU ima na razpolago 66.000 vojakov in okoli 57.000 diplomatov. Številčno veliko večja Indija ima na primer samo okoli 600 diplomatov. Kupna moč v EU je na glavo prebivalca še zmeraj štirikrat tolikšna kot v Kitajski in trikrat večja od kupne moči v Braziliji ter devetkrat večja od kupne moči v Indiji. Razmerja se seveda spreminjajo v škodo EU – toda zelo počasi. Moči EU koristi tudi širitev, evropski vpliv pa je velik tudi v zvezi z večino najpomembnejših svetovnih institucij. Kot dokaz moči EU vidita avtorja tudi intervencijo Francije in Velike Britanije proti silam Moamerja Gadafija v Libiji in intervencijo Francije v Maliju.

Podobna ocena velja tudi za krizo zaradi evra. Kljub vsem slabim novicam ima EU še vedno nižji dolg in bolj konkurenčno gospodarstvo kot večina drugih delov sveta. Vsi dolgovi vseh članic EU skupaj namreč predstavljajo 2,3 odstotka celotnega bruto družbenega proizvoda v vseh članicah – kar je tretjina dolga, ki ga imajo veliko bolj zadolžene ZDA in veliko manj od še bolj zadolžene Japonske. Na lestvici globalnega indeksa konkurenčnosti so Finska, Nizozemska, Nemčija, Velika Britanija in Švedska še vedno med desetimi najbolj konkurenčnimi gospodarstvi. Kitajska je, na primer, šele na 29-tem mestu. Območje evra prispeva 15,6 odstotka svetovnega izvoza, precej več kot 8,3 odstotka izvoza ZDA ali 4,3 odstotka izvoza Japonske. Ob tem pa je zunanjetrgovinska bilanca teh držav v celoti približno v ravnovesju. Prav zato so tudi evropska podjetja med najbolj uspešnimi v svetu.

Evropa ima ob tem tudi 'demokratični deficit', predvsem zaradi velike vloge Evropske komisije, ki ni izbrana na volitvah in ni prava 'vlada' EU, toda kot celota počiva EU na številnih sistemih 'teže in protiteže', za sprejem odločitev pa zahteva visoko soglasje članic. EU ima ob tem tudi številne demografske težave. Ameriško prebivalstvo se bo do leta 2050 povzpelo na 400 milijonov, v Evropi pa s sedanjih 504 milijona prebivalstvo do leta 2035 naraslo na 525 milijonov in nato do leta 2060 upadlo na 517 milijonov, toda istočasno bo prebivalstvo EU tudi vse bolj staro. Manj prebivalstva bo živelo predvsem v danes najpomembnejših 'motorjih' EU – v Nemčiji bo na primer leta 2060 živelo le še 65 milijonov prebivalcev, v primerjavi s sedanjimi 82 milijoni.

V tem trenutku v EU tudi ne bo več sedanjih 308 milijonov za delo sposobnih prebivalcev, pač pa samo še 265. Vendar se bodo podobni procesi, čeprav bolj počasi, nadaljevali tudi v vseh drugih državah, ki bodo ekonomsko napredovale. Ali vse to pomeni, da bo Evropa razpadla? Avtorja se s črnogledimi napovedmi ne strinjata povsem. »Še prezgodaj je, da bi lahko to trdili. Nevarnost dezintegracije Evrope je realna. Najmanj nevaren scenarij je vznik triplastne Evrope, ki bi jo sestavljala sredica iz držav območja evra, držav, ki se nameravajo pridružiti evru kot na primer Poljska, in države, ki nimajo nobene namere, da bi se pridružile skupni valuti, kot je na primer Velika Britanija. V nekaj slabšem scenariju bi bile nekatere države, kot so Ciper ali Grčija, prisiljene zapustiti območje evra, nekatere države, kot je Velika Britanija, pa bi EU zapustile popolnoma, kar bi imelo velike posledice tako za EU kot za svet. Bila bi tragedija, če bi poskus ohranitve območja evra vodil do razpada Evropske Unije,« ocenjujeta avtorja in navajata, da se Evropejci zavedajo te nevarnosti in da »obstaja politična volja, da se to prepreči«.

Glede na vse zapisano verjetno še vedno ni mogoče reči, da je bil vstop Slovenije v EU napaka. Toda končna sodba o tem bo seveda odvisna prav od scenarijev, ki se trenutno odvijajo pred našimi očmi. EU kot vsekakor izjemen fenomen mirnega združevanja držav je uspešno prebrodila že veliko kriz, vendar je ta, v kateri se nahaja, zagotovo njena najtežja doslej. Avtorja članek končujeta z mislijo Charlesa Krauthammerja, ki ga je izrekel glede ZDA, češ da je 'upad priložnost' in da to velja tudi za EU. Če bo EU uspela rešiti evro, ne da bi prišlo do razpada same EU, bo zgodovinski test preživela. Odločitev pa bo tudi tokrat v rokah vseh, predvsem pa najpomembnejših članic. Ki bodo v prihodnosti morale več naporov posvečati konkurenčnosti in znanju ter razvoju proizvodov z visoko dodano vrednostjo in manj zgolj vlaganju v oboroževalne sisteme. Jesenske volitve v Nemčiji bi zato lahko bile zelo usodne tudi za EU.