Diskriminatorna politika revolucije

Ranljivost ljudi v Siriji

Ranljivost in brezup sta vsakdan ljudi v Siriji, ne glede na to, ali so ostali v svoji državi ali so se odločili pobegniti čez mejo. Ko so prebivalce Damaska v nedeljo, 5. maja, zbudili izraelski napadi, je njihovo trpljenje postalo očitno. »Kaže, da nas napadajo od znotraj in od zunaj. Kot pravijo: ko plen pade na tla, klavci pridejo v skupinah,« pravi Marwa, predavateljica na univerzi v Alepu in mati štirih otrok. Sirski pisateljici in intelektualki Anni Haq (to je psevdonim) je Marwa povedala, da je svoje stanovanje morala zapustiti novembra lani, ko so se razširili boji v Alep.

Nekega jutra, ko se je zbudila, je ugotovila, da so uporniki 100 metrov od njenega doma postavili nadzorno točko. Boji se za svoje štiri sinove, najstarejši je star 16 let. »Če bi ostali doma in sredi bojev ostali živi, bi morali izbrati stran. Vzgojila sem jih, da je treba spoštovati razlike. Za svoje otroke si želim, da so varni, hkrati pa jih hočem zaščititi pred politiko revolucije, ki je v veliki meri diskriminatorna,« razlaga Marwa, ki je enako kot njen mož Amer sunitinja.

Tako kot številni drugi suniti v Siriji sta liberalca. »Ko so uporniki v bližini našega doma postavili nadzorno točko, sem v torbi nosila ruto. Ko sem odhajala od doma, sem jo imela na glavi, snela sem jo, ko sem zapustila našo sosesko. Zame je to bilo čudno, kajti do takrat nikoli nisem nosila rute,« pripoveduje. Iz Alepa sta se Marwa in Amer s sinovi preselila v sosedov vikend na območju Tartusa, ki je drugo največje obmorsko mesto v Siriji. Na območju Tartusa večinoma živijo alaviti in kristjani. »V zadnjih šestih mesecih, odkar živimo tukaj, nimamo nikakršnih težav. Ljudje so zelo razumevajoči in nas podpirajo,« pripoveduje.

Marwa se je do sredine marca vračala v Alep, kjer še vedno predava na univerzi. »Ljudje so mi dajali kruh za sosede in prijatelje, ki ne morejo zapustiti Alepa. Nosila sem ga vsaj v dveh kovčkih. Uporniki so mi kruh na nadzorni točki pri Jisr al-Shughurju zasegli,« razlaga. Zdaj ga ne upa več nositi, saj so uporniki enega od sopotnikov obglavili, ker je skušal pretihotapiti v Alep kruh.

Javni uslužbenci morajo enako kot Marwa še vedno hoditi v službo, saj še vedno dobivajo plače. Tisti, ki ne morejo prihajati v svoje pisarne, lahko delajo v najbližji pisarni za nekaj ur na mesec. »Vzpostavili smo sistem, ki nam omogoča, da pridemo v pisarno en dan v tednu za dve do tri ure. Tako je bolj varno,« razlaga Huda, osnovnošolska učiteljica. Huda je aktivistka iz Homsa, ki podpira revolucijo. »Prihajam iz uporniške družine. Moj oče je bil marksist. Tajna policija ga je v 80. letih prejšnjega stoletja vedno znova aretirala in mučila, dokler ni pobegnil iz države in prosil na azil v Nemčiji. Od takrat ga nismo več videli. Umrl je, preden smo se mu lahko pridružili,« razlaga.

Huda pomaga beguncem znotraj Sirije. Poučuje v najbližji šoli v kraju, kamor je pobegnila. »Moramo ohraniti čut za skupnost in humanost, če hočemo preživeti ta izbruh. Revolucijo so nam ukradli izpred oči. Kar je od nje ostalo je izbruh sovraštva vseh, ki so vpleteni v prelivanje krvi. Morali bomo priznati grozodejstva, ki so jih storile skupine, ki se borijo pod zastavo revolucije. Zgolj kazanje s prstom na državo, ki brutalno zatira civiliste, nas nikamor ne bo pripeljalo. Če ne bomo svojih dejanj videli kritično, bomo zgolj nadomestili eno diktaturo z drugo, enega diktatorja z drugim,« pravi Huda.

Samir je pobegnil v planine zahodno od mesta Homs. Zdaj je vesel, da je zime konec. Ogrevanje je bilo to zimo glavni problem. Večino grmovja in dreves so zato na tem območju ilegalno posekali za kurjavo za tiste, ki imajo denar in so ta drva lahko plačali. »Naše gore so postale gole kot naše duše,« pravi Khaled, Samirjev prijatelj. V Siriji zmanjkuje tudi plina za kuhanje, kajti skorumpirani distributerji ga po trojni ceni prodajajo premožnim. Ker ni več pristojnih uslužbencev, pravila, ki so veljala pred revolucijo, da vsakem u gospodinjstvu pripada določena količina plina, ne velja več. Skorumpirani distributerji revežem dajejo le četrtino ali polovico količine, ki jim pripada, preostalo pa prodajo ilegalno po noro visokih cenah. Salim, uslužbenec na zasebni univerzi al Wadi pravi, da distributerji prinašajo plinske jeklenke v študentske sobe in zanje zahtevajo 1500 sirskih funtov, čeprav je uradna cena 500 funtov.

V Alepu so ljudje utrpeli strašno nasilje. Večino mesta zdaj nadzirajo uporniki. »Njihova taktika je izolirati Alep od okolice. Z bombardiranjem elektrarn preprečujejo vojakom uradne vojske, da bi se približali, pravi Munir. »Asadova vojska je izgubila kredibilnost na terenu. V nekaj tednih bo Alep naš, nato bomo osvojili še Damask. Zmaga je na dosegu. Lahko jo čutim,« razlaga Munir. Skrbijo pa ga izraelski napadi na Damask. Pred kratkim je prebral izjavo Henryja Kissingerja, da je Sirija močna država z dobro opremljeno vojsko, zato jo je treba uničiti od znotraj. »Bojim se, da je bila naša revolucija zmanipulirana za ta namen,« pravi Munir.

Tri leta po izbruhu revolucije so Sirci vse bolj obupani, saj prelivanju krvi, begu, strahu, lakoti in drugim problemom, s katerimi se soočajo iz dneva v dan, ni videti konca. Za ljudi v Siriji je prihodnost enako temačna kot je bližnja preteklost, piše Anna Haq.