Brezpilotna letala brez pravil

Uporaba brezpilotnih letal nad tujimi državami krši številna pravila mednarodnega prava – kaos pa bo še večji ob uvajanju brezpilotnih letal v oborožitev številnih držav, od Izraela do Kitajske. Brezpilotna letala, ki so jih doslej skorajda ekskluzivno upravljali »piloti« iz ZDA dobivajo na svetovnem nebu vse več konkurence. Kitajska vojska namreč ureja še zadnje podrobnosti pred prvim poletom prvega kitajskega brezpilotnega letala, imenovanega tudi Lijian ('oster meč'), ki sta ga izdelali letalski podjetji Hongdu in Shenyang Aviation Corporation.

Projekt razvijajo že od leta 2009. Gre za tretji podoben projekt v svetu, potem ko so evropska podjetja (tu sodeluje tudi Slovenija) pričela z izdelavo evropskega brezpilotnega letala nEUROn. Pentagon medtem nadaljuje s programom X-47, »nevidnega brezpilotnega letala«, v Izraelu pa imajo pravkar veliko težav zaradi nenavadnega incidenta, ko so njihovo brezpilotno letalo prevzeli »hekerji«.

Njihovo brezpilotno letalo »Shoval«, eno od najnaprednejših, kar jih poseduje Izrael, je bilo uradno v misiji nad morjem nekje izven Tel Aviva, ko je postalo »neodzivno.« Uradno naj bi prišlo do »napake«, nakar se je izraelska vojska odločila, da sama uniči lastno letalo. Toda po informacijah več izraelskih medijev naj bi bil za napako kriv vdor neke »tuje sile« v sistem za vodenje letala, ki sicer lahko »vidi« tudi objekte, oddaljene več kot 300 kilometrov. Podobno je Iranu že lani uspelo prevzeti nadzor nad zelo naprednim ameriškim brezpilotnim vohunskim letalom Predator, zato je verjetno, da je tudi v tem primeru šlo za podobno akcijo, morda ob pomoči Hezbolaha. Izrael sicer takšna letala uporablja tudi nad Sirijo, Libijo in drugimi državami v svoji okolici. Pa tudi Hezbolah je nedavno lansiral lastno brezpilotno letalo, ki se je uspelo prebiti okoli 30 kilometrov v notranjost Izraela v okolico jedrske elektrarne Dimona. Izrael je nedavno sestrelil tudi brezpilotno letalo, ki je v izraelski zračni prostor vstopilo iz Libanona. Sicer pa je Hezbolah dosegel največje uspehe leta 2006, ko je uspel pridobiti zaupne informacije iz komunikacije izraelske vojske, še prej pa je leta 1997 prestregel zračne posnetke izraelskih zračnih sil, zaradi česar so pripadniki Hezbolaha uspeli pripraviti napad, v katerem je umrlo 12 pripadnikov izraelskih komandosov. Vse to dokazuje, da imamo opraviti s povsem novo vrsto bojevanja, ki se izmika običajnim »pravilom igre« in katerega uporaba je zelo pogosto povezana tudi s kršitvami mednarodnega prava.

Vse to je bilo še kako opazno ob nedavnem razkritju, da cilji, ki jih napadajo ameriška brezpilotna letala sploh niso tako načrtno izbrani, kot je to doslej trdila ameriška administracija. Tajno poročilo ameriških obveščevalnih služb o tem je namreč pokazalo, da je ameriška administracija – ob napadih, ki jih je večinoma osebno odobril predsednik Barack Obama – ni ubijala samo izjemno pomembne »tarče«, pač pa je »ubila na stotine afganistanskih in pakistanskih nižje rangiranih in drugih borcev«. Ameriška administracija je doslej namreč trdila, da so bile tarče le »zelo pomembne« osebe, ki so bile »neposredna nevarnost« za državo, zaradi česar naj bi bila določena »kolateralna škoda«, do katere nujno pride ob eksplozijah raket z velikimi bojnimi glavami, pač »nujna«. »Nevarnost mora biti resna in ne zgolj zamišljena. To mora biti situacija, pri kateri ne moremo zajeti posameznika, preden le-ta nadaljuje z neke vrste zaroto proti ZDA,« je ta pogoj definiral ameriški predsednik Obama v intervjuju za CNN 6. septembra lani. Vendar pa kopije poročil ameriških tajnih služb, ki so jih pridobili pri McClatchyu kažejo, da napadi v Pakistanu v zadnjih štirih letih niso ustrezali tem standardom.

Rakete so tako zadele pripadnike afganistanskih oboroženih skupin, ki niso na ameriški listi terorističnih organizacij, člane organizacij, ki niso bili na listi terorističnih organizacij v času enajstega septembra ali organizacij, ki tedaj sploh niso obstajale ter različne druge posameznike, označeni kot »drugi militanti« oziroma »tuji borci«. Micah Zenko, strokovnjak neodvisnega ameriškega inštituta Sveta za zunanje zadeve,  je ocenil, da ameriška administracija »zavaja javnost glede tega, koga je mogoče legitimno napasti«. Sicer pa podatki govorijo sami zase: po poročilih, ki so jih pridobili pri McClatchyu, najmanj 265 od 482 ljudi, za katere obveščevalne službe ZDA ocenjujejo, da jih je CIA ubila zgolj v enem letu do septembra leta 2011, »niso bili višji pripadniki Al Kaide«, pač pa so bili najverjetneje afganistanski, pakistanski in drugi neznani »ekstremisti«. Med vsemi ubitimi je samo šest pripadnikov Al Kaide veljalo za »višje« oziroma za pomembnejše v organizaciji. Ob tem je v primeru 43 od 95 napadov šlo za napade na »druge skupine« in ne tiste, povezane z Al Kaido. Poročila sicer suhoparno predvidevajo, da je bila v tem času samo ena civilna žrtev, oseba, ubita 22. aprila v Severnem Varizistanu, vsi drugi ubiti pa naj bi na ta ali drugačen način »pripadali« upornikom. Toda po neuradnih poročilih je bilo smrtnih žrtev v tem obdobju veliko več, med 1990 in 3581 oseb, večina pa naj bi bila civilistov. Ob tem pa je iz zraka zelo težko razlikovati med »borci« in ostalimi pripadniki plemen, saj je odprto nošenje orožja med plemeni večstoletna tradicija in ga še posebej med Paštuni nosijo tudi odrasli moški, ki niso zgolj zato že »teroristi«.

ZDA zato sploh nimajo pravih »pravil delovanja«, ki bi določala pogoje za uporabo brezpilotnih letal. Pri tem se vse debate v ZDA vrtijo le okoli pravice ameriških oblasti, da ubijejo ameriške državljane (to se je zgodilo v štirih primerih) v tujini brez sojenja, ne pa glede vprašanja pravice do uporabe brezpilotnih letal v tujem zračnem prostoru, za napade na tuje državljane in »upornike«, ki dejansko sploh niso teroristi. Ameriški predsednik se sicer sklicuje na »samoobrambo«, ki jo dopušča tudi ustanovna listina OZN, pa tudi na ameriško ustavo in kongresno resolucijo z dne 14. septembra 2001, ki ga pooblašča, da naj »z vso nujno in primerno silo« ukrepa zoper vse odgovorne za napade enajstega septembra, toda vse to še zmeraj ne daje prave mednarodnopravne podlage za ameriške napade v večini opisanih primerov. Vojna pravila namreč veljajo samo v času vojne in vsekakor ne pooblaščajo »civilne« CIA-e za takšne napade v oddaljenih tujih državah.

Tudi definicija »neposredne nevarnosti« je s strani ameriške administracije razširjena do nerazpoznavnosti. »Vesel sem, da moji doktorji ne uporabljajo definicije neposredne nevarnosti, kot jo razume administracija. Ker v tem primeru bi bil že prehlad dovolj, da bi vas izključili z aparatov,« je ocenil Morris Davis, profesor na Howard University Law School in pravnik ameriškega zračnega letalstva, ki je služil kot vodja tožilcev v procesih zaradi terorizma v Guantanamu.

Kako nenatančno je lahko ubijanje iz zraka, kaže primer Badrudina Hakanija, nekoč »druge osebe« »mreže Hakani«, ki naj bi se leta 2010 v Pakistanu udeležil pogreba nekega sorodnika. Obveščevalci so ga identificirali iz brezpilotnega letala in avtorizirali napad, kljub temu da je bil sredi članov družine. Raketa je zadela njegov avtomobil. Vendar niso ubili njega – ubili so njegovega mlajšega brata Mohameda, dvajsetletnika, ki ni imel nobene zveze s terorizmom. Svojo pravo »tarčo« so operativci CIA zadeli šele leto in pol pozneje.