Marjan Horvat

, 19:15  |  Družba

Siriza je upanje za Evropo

Slavoj Žižek in Aleksis Cipras na pogovoru o evropski novi levici

Slavoj Žižek in Aleksis Cipras.

Slavoj Žižek in Aleksis Cipras.
© wordpress.com

Ob začetku okrogle mize o vlogi evropske levice, na kateri sta sodelovala slovenski filozof Slavoj Žižek in predsednik grške stranke nove levice Sirize, je njun prihod najavil Kostas Douzinas, Žižkov sodelavec na Birkbeck inštitutu v Londonu, z besedami, da prihajata na oder »Mick Jagger« in »Keith Richards« svetovne filozofije oziroma politike. Množica poslušalcev, zbrana v Kinu Evropa, kjer je bil 6. Subversive festival v Zagrebu, je zvezdnika pozdravila z gromkim aplavzom. Aleksis Cipras je v razpravi, ki jo je moderiral hrvaški filozof Srečko Horvat, najprej pribil, da po morebitni zmagi Sirize v Grčiji – zadnje parlamentarne volitve v Grčiji so bile sicer junija lani, na njih pa je Siriza dobila 23 odstotkov glasov - »v Grčiji, pa tudi ne v Evropi, ne bo več tako kot je bilo«.

Opisal je sedanje razmere v Grčiji in napovedal ukrepe Sirize, če se bo zavihtela na oblast. »Varčevalni ukrepi, ki nam jih je vsilila trojka, uničujejo grško družbo. Grčija ni v recesiji, ampak v depresiji. Zdaj se sooča z veliko humanitarno krizo. V času te krize smo izgubili 25 odstotkov BDP, med mladimi je 60 odstotna nezaposlenost. Javni dolg se je povečal iz 110 odstotkov BDP-ja na 160 odstotkov. Vseskozi pa nam govorijo, da smo leni. V krizi so tudi Španija, Italija, Irska in Portugalska. So vsi prebivalci teh držav leni?« Toda po njegovih besedah problem ni v lenih Grkih, ampak v neoliberalizmu. »Kriza je sistemska, strukturna, gre za globalno krizo kazino kapitalizma. Gre za konflikt med delom in kapitalom. Evropa pa ni Evropa ljudi, ampak germanska Evropa, politike pa ji diktirajo finančni trgi.« Toda Cipras verjame, da so možne spremembe v Grčiji in v ostali Evropi. »Če bi pred dvema letoma denimo kdo trdil, da so v Severni Afriki možni takšni prevrati kot so se zgodili, bi verjetno mislili, da je nor. Pa se je zgodilo. Tudi zdaj nihče ne verjame, da so spremembe v Evropi možne. Pa so.«

Slavoj Žižek je pritrdil Ciprasovi misli, da z zmago Sirize v Grčiji nič več, vsaj v Evropi, ne bi bilo tako, kot do zdaj. »To izjavo je treba vzeti dobesedno. Ključna je. Če bi Siriza zmagala na magičen, retrokativen način, bi vso zgodovino Evrope brali s stališča tega uspeha. Zato se ves evropski establishment boji njihovega uspeha. Njihova zmaga bi pomenila konec tudi konzervativne politike Evropske unije,« kar pa ne bi bila le zmaga Grčije, ampak zmaga nove Evrope. »Siriza se bojujejo za samo dušo Evrope. Res je, da je mogoče Evropo kriviti za imperializem, kolonializem,« toda brez evrocentrizma je mogoče reči, da je Evropa naredila tudi kaj dobrega za človeštvo. Vzpostavila je na primer temelje demokracije. To je v samem jedru evropske identitete. »Danes smo priča v Evropi ekonomskemu neoliberalizmu, ki je kombiniran s populistično politiko usmerjeno proti priseljencem. Zamislite si kakšna bi bila Evropa, če bi te sile zmagale. To je konec Evrope. In Siriza, ki se zavzema, da bi bil glas odrinjenih slišen v Evropi, je lahko v ponos Evropi«.

Po Žižkovem mnenju je Siriza glas razuma. »V literaturi smo pogosto priča globokemu mazohizmu radikalne levice. Ko levica ne uspe priti na oblast pišejo njeni intelektualci knjige o tem, kaj je šlo narobe. Najboljše so knjige o njihovem neuspehu. To velja od Trockega dalje. V primeru Sirize pa že njen obstoj in delovanje zavračata to izbiro. Po eni strani so načelna radikalna levica, hkrati pa imajo tudi programe in pogum za vladanje, čeprav je – kot pravi Cipras – situacija res kritična.« Po njegovem mnenju je evropska elita izgubila kompas. »Včasih se – na primer v ZDA – govori o skrivnih komitejih, ki se dobivajo enkrat ne mesec in odločajo o prihodnjem razvoju družbe in države. Glede na stanje v Evropi upam, da morda obstaja kakšen skrivni komite, ki pa ve kaj dela. Tako kot Siriza, ki ne zagovarja norih radikalnih ukrepov, ampak preproste politike, ki sicer lahko imajo radikalne posledice, vendar so namenjene umirjanju razmer.«

Po Žižkovem mnenju je Siriza eno izmed redkih znamenj upanja za celotno Evropo. »Simpatiziram s španskim ljudstvom, toda njihova levica, še manj pa socialisti, niso izdelali tako konkretnih programov kot je to storila Siriza. Edina v Evropi, čeprav tudi v Parizu ali Londonu obstajajo progresivna gibanja, je šla korak dalje in postala organizirano politično gibanje in stranka. Je ena izmed redkih svetlih luči v Evropi. Ko ljudi vprašaš, kaj si mislijo o Evropi, jih je treba povprašati tudi po Sirizi. Če je ne podprejo, si v moji viziji demokratične prihodnosti ne zaslužijo drugega kot vozovnico v gulag«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.