, 09:20  |  Svet

Korporativna korupcija in država specialnih interesov

»V tej tekmi se zato, da lobistom korporacij v Washingtonu povem, da so dnevi, ki določajo dnevne rede, mimo.« Te besede je novembra 2007 kot kandidat za predsednika ZDA izrekel Barack Obama. Na to obljubo je seveda po izvolitvi pozabil, saj je korporacijskim lobistom omogočil, da vodijo »regulativne« agencije, ki navidezno varujejo javni interes. Pred kratkim je predlagal Toma Wheelerja za vodjo zvezne komisije za komunikacije. Wheeler je karierni lobist in dolgoletni podpornik Obame, piše David Rosen na spletni strani Counterpunch.

Pričakovano je, da bo Wheeler nadaljeval politiko v korist velikih telekomunikacijskih podjetij, ki jo je vodil njegov predhodnik Julius Genachowski. Poraženci njegove politike bodo Američani, ki bodo za slabe storitve plačevali previsoke račune, zlasti na ruralnih in manjših območjih. Tom Wheeler je bil od leta 1979 do 1984 vodja panožnega združenja nacionalnih kabelskih televizij, od leta 1992 do 2004 je bil na čelu združenja za mobilne komunikacije in internet. Zdaj je direktor družbe tveganega kapitala Core Capital Partners. V tej funkciji ima interes za investicije v 78 družbah, med katerimi so Apple, AT&T, Cablevision, CBS, Clearwire, Comcast, Disney (, ki je lastnik ABC), Google, Sprint, Time Warner Cable in Verizon. Wheeler obljublja, da bo delnice v Core Capital Partners prodal, če bo potrjen za vodjo zvezne komisije za komunikacije, navaja Rosen.

AT&T, Comcast in druge velike telekomunikacijske družbe so njegovo kandidaturo seveda že pozdravile. Saj je njihov človek, ki pozna pravila igre. Bolj problematično je, da se je podpornikom Wheelerja pridružil tudi Gigi Sohn, vodja »liberalne« skupine Public Knowledge z argumentom, da je njegovo preteklo delo kot lobista treba gledati v luči časa in ob upoštevanju njegovih drugih pomembnih izkušenj in sodelovanja s politiko.

Rosen opozarja, da to soglasje kaže, da »liberalni« korporacijski režim zagotavlja, da bo na kruhu dovolj masla. Skrb zaradi vpliva korporacij na regulatorje je tako stara kot država ZDA. V postmodernem kapitalizmu se od državljanov in potrošnikov zahteva, da prek davkov in previsokih cen subvencionirajo dobičke korporacij in tudi požrešnost vodilnega razreda. Predsednik, kongres in regulativne agencije, da ne govorimo o lokalnih oblasteh, so politične tržnice, na katerih se kupuje in prodaja vpliv. Takšna ugrabitev regulatorjev je po Rosnovih besedah najbolj očitna v finančnem sektorju, kar se najlepše kaže v zakonu, ki je leta 2010 določil politiko, da so banke prevelike, da bi lahko propadle.

Russel Mokhiber, urednik The Corporate Crime Reporter, prav tako na spletni strani Counterpunch vsem Amderičanom, ki dvomijo, da državni tožilci podpirajo korporacije, ne posameznika, priporoča, naj se seznanijo, kaj je v kongresu nedavno povedala vodja kazenskega oddelka na ministrstvu za pravosodje Mythili Raman na zaslišanju Kdo je prevelik, da bi lahko propadel: So velike finančne institucije imune na zvezni kazenski pregon? Kratek odgovor je, da so imune, a ne samo one, pravi Mokhiber.

Velika večina današnjih storilcev velikih kaznivih dejanj v velikih korporacijah, ki jim danes ni treba kazensko odgovarjati, bi bila pred 20 leti prisiljena priznati krivdo. Da danes ni več tako, jim je leta 1999 omogočil namestnik generalnega državnega tožilca Eric Holder, ki je spisal Načela za zvezni kazenski pregon poslovnih organizacij. Holder je prišel na mesto namestnika generalnega tožilca iz odvetniške hiše Covington & Burling, kjer je branil korporacije, zoper katere bi zdaj moral vlagati kazenske ovadbe. V mandatu Baracka Obame je Holder postal generalni drćžavni tožilec. Ni dvoma, da se bo kmalu spet vrnil v Covington & Burling, je prepričan Mokhiber.

V skladu s Holderjevimi načeli morajo tožilci zdaj pred vložitvijo kazenske ovadbe proti veliki korporaciji oceniti, ali bi z njo med drugim povzročili »preveliko škodo delničarjem, upokojencem, zaposlenim in drugim, ki osebno niso krivi«, prav tako morajo oceniti »vpliv odziva javnosti na kazenski pregon«. Zaradi tega največje banke plačajo le kazen, ko so že prisiljene priznati, da za mamilarske kartele perejo denar in ta kazen je le njihov poslovni strošek, je na zaslišanju ugotovila članica kongresa Maxine Waters.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.