Ukradena revolucija

V Izoli se začenja festival Kino Otok, ki bo ponudil nekaj razlogov za nadaljevanje revolta

Ryan Gosling in Carey Mulligan, glavna junaka holivudskega filma Vozi!, ki prikima Marxu.

Ryan Gosling in Carey Mulligan, glavna junaka holivudskega filma Vozi!, ki prikima Marxu.

Naslov Ukradena revolucija bo pri mnogih Slovencih, še zlasti pri vstajnikih, povzročil neprijetne asociacije, pa četudi istoimenski dokumentarec, ki ga bo zavrtel letošnji Kino Otok, govori o iranski – ja, ukradeni – revoluciji. Zakaj je bila ukradena? Nahid Persson Sarvestani, režiserka tega zelo osebnega dokuja, Iranka, ki je pred terorjem prebegnila na Švedsko, pripoveduje, kako so se leta 1979 med iransko revolucijo na isti strani – proti šahovi diktaturi – borili levičarji in islamisti, z ramo ob rami, kako se je po zmagi revolucije instaliral ajatola Homeini, kako so poslej veljali le še strogi islamski zakoni, kako so vsakogar, ki je mislil drugače, eliminirali in kako je bilo konec svobode.

Revolucija je bila s tem ukradena. Represivnega šaha je zamenjal represivni ajatola. Šah je imel levičarje za izdajalce. Ajatola tudi, zato jih je množično zapiral, mučil, bičal, streljal in obešal. Tudi njenega brata so usmrtili. Eksekucije so bile javne. Celo snemali so jih – za strah. Tisti, ki so lahko zbežali, so zbežali. Nekatere levičarke, nekdanje borke za sekularni Iran, so se spreobrnile v islam, nekateri levičarji pa so se prelevili v kapoje, brutalnejše od policije. Opozicije ni bilo več. »V deželi je bil le še en Bog.«

Logično. »A smo se za to borili?« dahne Nahid Persson Sarvestani. In to bi lahko dahnili tudi ob drugih filmih, ki jih bo zavrtel letošnji Otok, recimo ob filmu Antwerpen/Anvers, ki pokaže, kako brezposelnost brutalizira odnose v družini, ob filmu Šarmerji, ki pokaže, kako majhna je razlika med brezposelnostjo in slabo plačano, fleksibilno, ponižujočo zaposlenostjo, ob filmu Pod težo oblakov, ki pokaže, kako majhna je razlika med slabo plačanim, ponižujočim delom in prostitucijo, ob filmu Diego Star, ki pokaže, kakšna redkost je solidarnost, in ob dveh dokumentarcih Sylvaina Georgea, Okruških in K Madridu – skeleča svetloba!, ki med migranti, begunci, deklasiranci in španskimi indignadosi najdeta dovolj razlogov za nadaljevanje revolta in revolucije. In ko to gledate, si lahko rečete le: spirala izkoriščanja, posiljevanja, izsiljevanja in poniževanja, ki jo žene finančni kapitalizem (in podpira EU), je šla tako daleč, da jo bo lahko odpravila le revolucija, ki se bo končala z nasiljem.

Na Otoku, ki očitno noče biti Celina, se bodo v različnih programih zvrstili številni filmi, med drugim tudi Machatýjev Erotikon, ki ga je leta 1929 pilotirala Ita Rina, naše gore vampica (slovenska Louise Brooks, če hočete), Štigličeva epopeja Na svoji zemlji, sicer prvi slovenski zvočni film (in prvi slovenski film, ki je – v Baški grapi – dobil svoj tematski park, alias »tematsko pot«), brezdomsko in paranormalno Dekle od nikoder, presenetljivo »pravljični« softcore škandaloznega, v vseh smislih zajetnega Jean-Clauda Brisseauja, Vas iz kartona, biblični trip veterana Ermanna Olmija, ki ve, da bogastvo elite plačuje revščina večine, Ena ženska, eno stoletje, Žilnikov Zelig, doku o 100-letni Dragici Srzentić, ki je poznala vse stebre Jugoslavije, ki je bila vedno tam, kjer je nastajala zgodovina, in ki je Stalinu prinesla pismo s »Titovim zgodovinskim NE«, kratki filmi (Godinovi Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, Lelouchev Bil je zmenek, kvikiji Johna Pricea itd.), hrvaško Pismo očetu, ki izgleda kot reimaginacija Kafkovega pisma očetu (Dostojevski se je motil o hazardu, oče o seksu, sin pa o domovinski vojni), ameriška metagrozljivka Razplet, v kateri dobi »očiščenje« – okej, detoksikacija – povsem nov pomen, pa Košček raja, film režiserja, ki ga ne pozna niti IMDb (ja, Otok je hitrejši od zgodovine filma), in kakopak Vozi!, sijajni noir, ki ga je po romanu Jamesa Sallisa posnel Nicolas Winding Refn, avtor Pusherjev, Bronsona in Božjega bojevnika.

Ko zagledate brezimnega šoferja, ki ga igra Ryan Gosling, imate občutek, da so se vanj stisnili Melvillov Samuraj, Bressonov Žepar in Hillov Voznik. Šofer je hladen in stoičen, mož redkih besed in enega samega dejanja – šofiranja. Živi v tišini, napeti kot noč – ker vozi. Vse svoje življenje je zbil v eno samo točko, v en sam delovni akt, v eno samo opravilo: šofiranje. Ničesar drugega ne počne. Ničesar drugega ne zna. Počne natanko to, kar kapitalizem zahteva od ljudi – da stalno počnejo isto stvar, da se enolično atomizirajo, da se brezosebno specializirajo. In šofer je specialist, najboljši v svojem poslu, nezgrešljiv, neprehitljiv in neulovljiv. Zato se preživlja kot kaskader, a tudi kot šofer pri roparskih pobegih. Kapitalizem ga je enolično in brezosebno specializiral, toda prav to ga je prelevilo v popolno protikapitalistično orožje – šofer je ta, ki vedno poskrbi, da rop kapitalizma uspe. Šofer je ta, ki vedno poskrbi, da pobeg s kraja ropa vedno izgleda kot vožnja iz službe. Vozi! je holivudski film, ki prikima Marxu: kapitalizem ustvarja svoje lastne grobarje!

Filmski festival:
Kino Otok
Kje: več lokacij v Izoli
Kdaj: od 3. do 9. junija 2013

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.