Turška sekularna revolucija

Po desetih letih neomajne vladavine Recepa Tayyipa Erdogana se je tudi v Turčiji začela zapoznela 'pomlad' - ki pa je drugačna od vseh drugih v arabskih državah. Deset let počasnega izginjanja sekularizacije in prevlade islamizacije na vseh ravneh družbe v Turčiji je privedlo do upora, v katerem predvsem mlajši in pripadniki srednjega razreda branijo načela, na katerih je zgrajena moderna Turčija. Gre seveda za tiste temelje, ki jih je postavil že največji turški reformator Mustafa Kemal Atatürk.

Ob razpadu otomanskega imperija po 1. svetovni vojni je Mustafa Kemal vodil boj za neodvisnost proti Grkom, Francozom in Italijanom ter leta 1923 ustanovil moderno republiko Turčijo. Nadziral je vse nivoje oblasti, vključno z vojsko, in uveljavil svojo vizijo države, ki je ločena od vere, svoje državljane pa pozival, da naj o sebi razmišljajo kot o Zahodnjakih. Pod vodstvom Mustafa Kemala je država pretrgala s svojo otomansko zgodovino, zamenjala kalifat za sekularen režim in se obrnila od nekdanjih arabskih ozemelj k zahodni viziji, ki je postala znana kot kemalizem. Atatürk, oče Turkov, se je zavzemal za pravice žensk, abecedo spremenil iz arabske v latinsko in ustanovil parlamentarno vlado. Čeprav je odraščal v vojski, je zagovarjal parlamentarno demokracijo.

Vojska, policija in državna uprava so predstavljali branike pred popolno islamizacijo družbe, vendar so v zadnjem času zaradi vse bolj doslednega nadzora civilne sfere nad vsemi represivnimi in državnimi strukturami izgubili svojo vlogo v družbi. To seveda ni bilo nujno slabo. Ker pa večino v turškem parlamentu predstavljajo islamske stranke je to povzročilo prevlado verskega, tudi reakcionarnega vpliva islama v javnem življenju. Kaplja čez rob je napoved reform, ki naj bi Turčijo iz parlamentarne spremenili v predsedniško demokracijo. Povod za izbruh napetosti je postal na videz nepomemben spor o usodi parka Gezi. Vendar za številne Turke v Istanbulu to še zdaleč ni nepomemben spor. V omenjenem parku naj bi namreč stala še ena mošeja.

Prav to je sodu izbilo dno, saj se v zadnjih desetih letih v Turčiji mošeje gradijo kakor po tekočem traku, medtem ko se na vse ostale simbole drugačne kulture preprosto pozablja. Mlajše generacije v takšni spremembi prostora vidijo vdor ruralnega ter verskega nazadnjaštva v samo središče mesta. Od vseh mestih četrti je namreč v samo še Eyup podobna Carigradu iz preteklosti. Rušijo se predvsem deli mesta, v katerih živijo različne manjšine, na primer Bolgari. Pogosto tudi na pravno sporen način. Skrbno se pazi samo na islamsko tradicijo, vse krščanske in druge spomenike kulture pa oblast prepušča pozabi ali pa jih celo odstranjuje. Na spisku za rušenje se je nedavno znašla celo ruska pravoslavna cerkev iz 19. stoletja.

Dogan Kuban, danes 87-letni zgodovinar, ki je o Carigradu in njegovi urbani zgodovini napisal več knjig ter delal na projektih OZN v zvezi z varovanjem kulturne dediščine, opozarja, da ga sedanja vlada za mnenje glede raznih projektov ni vprašala niti enkrat. »Sem zgodovinar Istanbula, toda oni se ne posvetujejo z nikomer,« trdi Dogan Kuban. Avtoritarnost je mogoče čutiti tudi drugje; uprava podzemeljske železnice je nedavno ljudi pozvala da naj se obnašajo 'moralno' in da naj se ne poljubljajo na postajah ali vlakih podzemske železnice. Erdogan je na podobno avtoritaren način zahteval od Turkov, da naj odslej jedo samo še polnozrnat kruh. Ob tem ima Turčija v zaporih 47 novinarjev in se z Iranom (45 zaprtih novinarjev) in Kitajsko (35 zaprtih novinarjev) uvršča med največje kršilke svobode izražanja – oziroma je pravi 'šampion' v tej disciplini, čeprav je uradno celo kandidatka za članstvo v EU. Številni državljani nasprotujejo tudi vmešavanju Turčije v državljansko vojno v Siriji.

Turški protesti so se razširili že v petdeset mest, vzpodbudila pa jih je tudi napačna in avtoritarna reakcija oblasti. Predsednik vlade Erdogan je namreč protestnike obtožil, da so vandali in skrajneži ter jih povezal s terorizmom, policija pa je kljub mirnim protestom demonstrantov ki so samo sedeli na tleh, proti njim uporabila solzivec, vodne topove in poprov sprej. Reakcija je bila silovita. Čeprav se po oceni BBC-jevega novinarja Paula Masona s policijo spopada okoli deset odstotkov protestnikov, je njihovo število veliko. Demonstranti so tudi zelo dobro organizirani, saj so namreč po vzoru pariške komune popolnoma zaprli dostop do trga Taksim, ki se nahaja na vrhu hriba v Carigradu.

Zastave in parole, na katerih prevladuje podoba Atatürka, jasno kažejo, kakšna je narava protesta. »Gre za svobodo« in »ne želimo postati Iran« sta samo dve izjavi, ki si jih je zapomnil dopisnik BBC-ja. »Bil sem na trgu Sintagma, na protestih Occupy in poročal s trga Tahrir. Toda to je drugače od vsega. Prvič, je množično. Že same številke presegajo vsako posamezno epizodo protesta v Grčiji. Drugič, pridih družbene podpore v urbani enklavi Istanbula je večji kot v Grčiji in bliže tistemu v Egiptu. 'Vsi so tukaj – razen stranke AK,' vztraja mlada ženska. Ljudje prikimavajo. V Grčiji je bil urbani razred razdeljen. Tukaj pa je sekularni srednji razred zunaj v vsem obsegu, združen ne glede na politične razlike in ne glede celo na razlike med navijači nogometnih klubov,« ocenjuje novinar BBC-ja Paul Mason.

Razlogov za takšen razvoj dogodkov je veliko. Turčija je v zadnjih letih sicer beležila izjemno gospodarsko rast, toda za večino Turkov je enako pomemben tudi občutek svobode. In ta se je v zadnjih letih precej skrčila, tudi po zaslugi večinske podpore stranki AK, ki je lahko vladala skorajda brez opozicije. Edhem Eldem, zgodovinar na Univerzi Bogazici v Carigradu kritizira velike državne projekte, za katere oblast za mnenje ne sprašuje prav nikogar. »V nekem smislu so pijani od oblasti, izgubili so svoje demokratične reflekse in se vračajo k tistemu, kar je bistvo turške politike: avtoritarizem,« ocenjuje za New York Times Edhem Eldem. Vse to se lahko vidi tudi po spreminjajočem se pejsažu Carigrada, kjer se vsepovsod gradijo nove in nove mošeje. Ob tem si vladajoča elita želi zgraditi še največje letališče na svetu, največjo mošejo in ogromen prekop, ki naj bi razdelil turško 'evropsko' stran in je tako velik, da je celo Erdogan ta projekt imenoval kot 'nor'.

Medtem pa gradbinci pripravljajo še teren za gradnjo tretjega mostu čez Bospor, ki se bo imenoval po sultanu, ki je pobijal muslimane alevite. In to ni nepomembno – aleviti so namreč muslimani, ki se precej razlikujejo od šiitov in sunitov. So bolj sekularno usmerjeni, pogosto prihajajo iz Anadolije, med njimi pa je tudi veliko Kurdov. Iz alevitskih krogov prihaja veliko turških levičarjev. Ne prakticirajo burk in pokrivanje obraza pri ženskah. Kot ocenjuje Ali Balkiz, eden od voditeljev alevitov, so bili prav aleviti steber Atatürkove sekularne revolucije. V Turčiji jih je okoli tretjina prebivalstva, torej precej, do 24 milijonov prebivalcev.

Turški predsednik vlade lahko kljub temu še vedno računa na udobno večino v parlamentu in podporo svojih privržencev. Toda protesti so omajali njegov ugled v svetu in preusmerili pozornost k notranjim problemom v državi – in to ravno v trenutku, ko Turčija igra odločilno vlogo v prikriti intervenciji v Siriji in znova širi mrežo svojega vpliva na Balkan. Kljub temu pa so demonstracije in umik policije z določenih točk spopadov v Carigradu prva bitka, ki jo je Erdogan izgubil v zadnjem času. Njegova reakcija je bila pretirana in je naletela na zid upora. Upora, ki bi tudi Turčiji morda lahko pomagal pri spremembah v smeri bolj demokratične in odprte družbe.