Igor Mekina

, 18:00  |  Svet

Zmaga reformista, radikalizacija vojne

V Iranu se je z zmago Hasana Rohanija zgodil velik preobrat

Navkljub velikemu preobratu pa je bila v Iranu sprejeta odločitev, da v sosednjo Sirijo, kjer poteka vojna po šiitsko-sunitski ločnici, pošljejo 4.000 pripadnikov revolucionarne garde. Po podatkih notranjega ministrstva se je volitev udeležilo 72,7 odstotka volivcev od skupno 50,5 milijona, Rohani pa je med osmimi kandidati dobil preko 18 milijonov glasov. Hasan Rohani je v soboto zvečer v televizijskem nagovoru Zahod že pozval, naj prizna pravice Irana in naj z Iranci govori z dolžnim spoštovanjem, saj bo le na ta način »slišal ustrezen odgovor«.

Po podatkih iranskega notranjega ministrstva in preštetih 36.704.156 lističev je Rohani dobil 50,70 odstotka glasov oziroma 18.613.329 glasov. Vsi ostali kandidati so bili daleč za Rohanijem, prvi 'sledilec' je dobil nekaj nad 6 milijonov glasov. Glasovalo je več kot petdeset milijonov volivcev, med njimi pa jih je 1,6 milijona glasovalo prvič. Novoizbrani iranski predsednik se je rodil v mestu Sorkheh, na Univerzi v Teheranu študiral pravo, magistriral in doktoriral pa je na Univerzi v Glasgowu v veliki Britaniji oziroma Škotski. Že kot študent je nasprotoval režimu Reze Pahlavija in bil politično aktiven v Evropi, tudi v Franciji, kjer je v izgnanstvu živel ajatola Homeini. Po islamski revoluciji je postal član in predsednik parlamenta ter predsednik komitejev za obrambo in zunanje zadeve. Med iransko-iraško vojno je bil član vojaškega sveta, poveljnik protizračne obrambe in namestnik poveljnika vojske. Tekoče govori tudi arabski in angleški jezik in je objavil več kot 100 knjig ter sodeloval v preko 700 raziskovalnih projektih.

Ob zmagi so mu doma čestitali ostali predsedniški kandidati, kot tudi dosedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad, ki se po dveh štiriletnih mandatih ni mogel več potegovati za položaj. Čestital mu je tudi vrhovni voditelj ajatola Ali Hamenej, ki je ob tem »vse pozval, naj pomagajo njemu in njegovi vladi, saj je predsednik celotnega naroda«. Hamenej bo izid volitev potrdil 3. avgusta, nato pa bo novi predsednik v parlamentu prisegel. ZDA so v prvem odzivu izrazile zaskrbljenost zaradi pomanjkanja transparentnosti in cenzure med volitvami, vendar je ameriški predsednik Barack Obama zatrdil, da ZDA spoštujejo volilne rezultate v Iranu. Povsem drugačen je bil odziv v Izraelu, kjer so opozorili, da je ajatola Hamenej tisti, ki določa jedrsko politiko Irana, in ne predsednik države. Izrael se je zavzel tudi za zaostritev sankcij proti Iranu.

Rohani je že enajsti predsednik Irana po islamski revoluciji iz leta 1979. Tudi doslej se je Iran – kljub številnim omejitvam v procesu kandidature in med političnimi kampanjami – v primerjavi s številnimi drugimi državami na Bližnjem vzhodu (predvsem avtokratskimi zavezniki ZDA) lahko pohvalil s tradicijo demokratičnega glasovanja. Volitve v Iranu zagotovo ne dosegajo najvišjih standardov volitev v zahodnih demokracijah, toda po drugi strani so seveda svetlobna leta daleč od ravnanja oblastniških kast v Savdski Arabiji, Bahrajnu, Katarju in podobnih avtokracijah, ki so danes v prvih vrstah držav, ki širijo 'demokracijo' izven svojih meja. Zmaga Rohanija je tudi resen opomin za iransko versko vodstvo države, ki v svoje cilje očitno ni uspela prepričati večine Irancev.

Hasan Rohani je doslej opravljal številne funkcije v državi. Bil je član parlamenta, svetovalec za nacionalno varnost in nekdanji glavni pogajalec za jedrski program. Razšel se je z dosedanjim iranskim predsednikom Ahmadinedžadom, v javnosti pa je veljal za kandidata svojega mentorja Akbarja Hašemija Rafsandžanija, ki je veljal za najbolj pragmatičnega med iranskimi politiki, dvakratnega predsednika Irana, ki ni smel sodelovati na volitvah. »Jedrske centrifuge morajo delovati, toda teči mora tudi življenje ljudi,« je Rohani dejal med soočenji kandidatov. Omenjeni stavek morda še najbolje opisuje njegov pristop k politiki. Iranske predsedniške volitve bi lahko ocenili tudi kot 'referendum' o iranskem jedrskem programu, kjer je večina jasno zavrnila dosedanji pristop vrhovnega verskega voditelja, ajatole Alija Hameneja.

Bela hiša je v odzivu na zmago Rohanija že izdala sporočilo, da »upa, da bo iranska vlada spoštovala voljo iranskega ljudstva in naredila odgovorne odločitve ki bodo omogočile boljšo prihodnost vsem Irancem«. Bela hiša je tudi dodala, da so ZDA pripravljene »na neposredna pogajanja z Iranom, da bi našli diplomatsko rešitev, ki bi odgovorila na skrbi mednarodne skupnosti glede iranskega jedrskega programa«. Kljub temu pa tudi zmaga Rohanija ne bo dovolj za mir na Bližnjem vzhodu, kjer se vojna vse bolj razplamteva. ZDA so se namreč že odločile, da oborožijo upornike v Siriji in vzpostavijo vsaj delno območje prepovedi preletov nad Sirijo, v Iranu pa je bila že pred zmago Rohanija sprejeta odločitev, da se Siriji pomaga z 4.000 pripadniki iranske revolucionarne garde

Na ta način se je vojna v Siriji že spremenila v svetovni spopad sunitske večine (ki ji pripada okoli 85 odstotkov muslimanov) proti šiitski manjšini (15 odstotkov muslimanov), kjer so na eni strani (ob tihi podpori Rusije in Kitajske) Iran, Asadovi alaviti in kristjani, libanonski Hezbolah, množice v Bahrajnu in večinoma šiitska iraška vlada, na drugi strani pa sunitske avtokracije in kraljevine na Bližnjem vzhodu, kakšna tretjina prebivalcev Iraka, palestinski Hamas, Egipt in Izrael ob podpori ZDA in večine držav Evrope, ki s tem podpirajo tudi najbolj radikalne islamiste, med njimi tudi člane Al Kajde, zaradi katere se je po 11. septembru 2001 ta vojna proti terorizmu sploh začela. Ob tem je ta spopad vse bolj pomemben tudi za Rusijo, saj je glavno mesto Čečenije Grozni, kot poudarja Independent, samo kakšnih 800 kilometrov od sirske meje, pri tam pa je večina v Ruski federaciji živečih muslimanov (15 odstotkov prebivalstva) prav tako sunitov, zato je Rusijo seveda strah prenosa radikalnega islamizma v Rusijo.

Ali, kot piše Robert Fisk v Independentu: »V letih, ki bodo prišla, se bodo zgodovinarji spraševali, kako se je Amerika – po svojem porazu v Iraku in ponižujočem umiku iz Afganistana, ki je predviden za leto 2014 – tako brez razmisleka uvrstila na eno stran v titanskem islamskem boju, ki ima svoje korenine v sedmem stoletju in smrti preroka Mohameda.« In, kdo ve, morda se bodo o tem nekega dne spraševali tudi slovenski zgodovinarji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.