Razkrita skrivnost antičnega betona

Znanstveniki so končno odkrili skrivnost antičnega betona, ki tudi še po več kot 2000 leti in celo pod morsko vodo uspešno kljubuje zobu časa

V večini primerov smo ljudje pri vsem, kar smo naredili v zadnjih tisočletjih, danes bolj napredni, kot pa smo bili nekoč. Vendar je kljub temu nekaj stvari, ki so jih na primer v antiki počeli bolje, kot pa jih počnemo danes. Rimski beton, na primer, je veliko boljši kakor karkoli, kar znamo iz cementa narediti danes. Toda sedaj so končno, po okoli 2000 letih, znanstveniki vendarle ugotovili, zakaj je antični beton boljši od današnjega. In to je skrivnost, ki jo je dobro poznati.

To spoznanje pa ima tudi veliko uporabno vrednost. Čeprav beton velikokrat ni ravno lep, je še dandanes zelo pomemben izum za gradnjo mest. Zadnjih 200 let smo 'portlandski cement', ki je ena od bistvenih sestavin sodobnega betona, uporabljali kot vezavo za gradnjo v moderni arhitekturi, vendar ta po kvaliteti sploh ni primerljiv z antičnimi rimskimi zgradbami. V Italiji obstajajo betonska pristanišča, ki jim gre še prav dobro in to celo po več kot tisoč letih. Medtem pa je sodobna struktura iz portlandskega cementa lahko srečna, če preživi 50 let, v primeru, če je na primer izpostavljena slani vodi. V rimskem cementu, narejenem predvsem iz vulkanskega pepela iz okolica Pouzzolija, je več aluminija in manj silikatov.

Znanstveniki so po letih raziskav v laboratorijih po ZDA in Evropi končno ugotovili (http://newscenter.lbl.gov/news-releases/2013/06/04/roman-concrete/), da je najbolj robusten rimski beton sestavljen iz posebne mešanice žganega apnenca in vulkanskega kamenja, podrobnosti te mešanice pa so bile ta mesec objavljene v številki revij Journal of the American Ceramic Society in American Mineralogist. Raziskovalci so ugotovili, da so Rimljani delali beton z mešanjem žganega apnenca in vulkanskega kamenja in to tako, da so za podvodne strukture zmešali skupaj apnenec in vulkanski pepel, iz česar je nastala malta, to malto in vulkanski lehnjak pa so nato oblikovali z lesenimi modeli. Morska voda je takoj nato sprožila vročo kemijsko reakcijo. Apnenec je nase vezal vodne molekule ter reagiral z vulkanskim pepelom in drobirjem tako, da je celotno mešanico 'zabetoniral' v trdno obliko.

To pa še ni vse. Proizvodnja portlandskega cementa je okoljsko zelo umazano opravilo, saj moderna industrija cementa danes proizvede okoli sedem odstotkov ogljikovega dioksida, ki ga človeštvo izpušča v ozračje. In rimski beton? Je veliko, veliko bolj 'zelen' in naravi prijeten. Rimljani so zaradi svojega postopka in uporabljene mešanice lahko žgali apnenec na 900 stopinjah in manj, medtem ko se portlandski cement proizvaja pri preko 1400 stopinjah. Rimska metoda je bila zato trajnejša in okolju bolj prijazna, ker je potrebavala bistveno manj goriva. Vse kaže, da bo potrebno storiti še veliko, da se tradicionalne tehnike rimskega gradbeništva prenesejo v sodobni svet. Končno smo dobili starodavne recepte, sedaj bo potrebno samo še prepričati industrijo, da je staro in prastaro včasih celo veliko boljše od sodobnega.