Zakaj privatizacija in javno-zasebna partnerstva niso rešitev

Na splošni velja prepričanje, da so zasebni trgi bolj učinkoviti. V resnici niso. Poročilo McNulty kaže, da imajo privatizirane britanske železnice za 40 odstotkov višje stroške in čeprav so se cene vozovnic po privatizaciji realno občutno podražile, so se subvencije iz javnih sredstev več kot podvojile na 5,4 milijarde funtov na leto. Glavni razlog za to so višje obrestne mere, ker za poplačilo dolgov za omrežje ne jamči država in zato ti dolgovi ne bremenijo javnih financ, odpisi dolgov, stroški organizacije in stroški zaradi razdrobljenosti železniškega sistema, marže za pogodbene izvajalce in podizvajalce, izplačila dividend zasebnim investitorjem, v Guardianu piše Michael Meacher.

Je železnica ekstremni primer? Pravzaprav ne. Privatizirane družbe za oskrbo z vodo so dobre, ko govorimo o ustvarjanju dobičkov in izplačilih dividend, ko pa je potrebna obnova omrežja, pa potrebujejo subvencije iz javnih sredstev. Družba Thames Water lani ni plačala davka od dobička, a je kljub temu za dividende izplačala 280 milijonov funtov, vrednost deležev lastnikov se je v zadnjih desetih letih podeseterila. Martin Blaiklock, nekdanji direktor za javne službe v banki EBRD, je izračunal, da bi družba Thames Water lahko zagotovila 4 milijarde funtov za gradnjo novega omrežja v Londonu brez novih kreditov in brez podražitev vode, če bi sredstva, ki jih je izplačala lastnikom za dividende, dala v rezerve. Ker tega ni naredila, bodo londonska gospodinjstva za vodo morala na leto plačati dodatno vsaj 100 funtov za obnovo omrežja.

Podobno velja za privatizirane plinske družbe. Družba Centrica je pred kratkim objavila, da je povečala dobiček na letni ravni za 14 odstotkov in predsednik uprave je dobil nagrado več kot 4 milijone funtov, hkrati pa se je račun za plin za povprečno gospodinjstvo podražil za 8 odstotkov in cene energentov pri veleprodaji padajo. Za prihodnje leto »velikih šest« oskrbovalcev s plinom načrtuje, da bodo povprečni dobiček, ki ga ustvarijo na gospodinjstvo, skoraj početverili na 110 funtov v primerjavi z lanskim letom.

Michael Meacher piše, da javno-zasebna partnerstva niso nič boljša od privatizacije. Javno-zasebno partnerstvo za omrežje londonske podzemne železnice v višini 30 milijard funtov z dvema zasebnima konzorcijema se je končalo katastrofalno. Enega so pokopali dolgovi v višini 2 milijardi funtov, drugi ni prispeval 400 milijonov funtov, ki jih je obljubil kot svoj prispevek. Podobna katastrofa so tudi javno-zasebna partnerstva zaporov.

Privatizacija in javno-zasebna partnerstva so lahko uspešna le s strožjo regulativo, kar pa je težko doseči ob predpostavki, da morajo biti trgi popolnoma svobodni za vse, država pa se mora povsod umakniti. Meacher meni, da je boljša rešitev vzpostavitev boljšega ravnotežja med državo in trgi. Prepričanje, da gre za naravne nasprotnike, je treba takoj zavreči. Do 40 odstotkov dejavnosti zasebnega sektorja je odvisnih od investicij države, mnoge novosti zasebnega sektorja so nadgradnja inovacij, financiranih iz javnih sredstev. To so recimo iPad, komunikacijske tehnologije, GPS, zaslon na dotik. V zadnjih 30 letih dereguliranih trgov se je gospodarska rast dejansko prepolovila v primerjavi s 30 let prej, ko so bili trgi regulirani. Popolnoma svobodni trgi niso uravnotežili gospodarstva, so pa močno povečali neenakost.

Pretirana koncentracija moči na trgu v več sektorjih je privedla do zlorab, oslabila je odgovornost, novim ponudnikom otežila vstop na trg, pogosto ni v javnem interesu. Vse omenjeno so argumenti za spremembo pravil o vlogi trgov in države, razlaga Michael Meacher, ki je poslanec laburistične stranke v britanskem parlamentu.