Odprt lov na večje depozite

Reševanje evropskih bank bo večinoma neuspešno – tudi zato, ker so evropski finančni ministri pred nekaj dnevi izenačili investitorje in navadne varčevalce ter s tem odprli »lov na večje depozite«

Evropska unija se je te dni odločila, da model ropa varčevalnih depozitov, ki ga je najprej izvedla na Cipru, uveljavi tudi na evropski ravni. Pot v pekel je, kot vedno, tlakovana z dobrimi nameni – države več nimajo denarja za reševanje bank, finančne injekcije davkoplačevalskega denarja podhranjenim bankam, ki stojijo v vrsti za bankrot so postale nepopularne in zato bodo morali ceno krize plačati tudi »investitorji«. Posledice poslovnega tveganja naj bi tako čutili tisti, ki sklenejo (slab) posel. V primeru slabih posojil - banka-posojilodajalka in posojilojemalec. Če je slednji bankrotiral oz. je insolventen, potem breme tveganja in stroškov ostane na ramenih banke, in ne države. In če banka ne more plačati – bi morali ceno plačati »investitorji«.

Vse to se zdi na prvi pogled zelo razumljivo, Toda kdo so ti »investitorji«? V primeru Cipra so nemški politiki najprej želeli »obdavčiti« oziroma konfiscirati tudi vloge do 20.000 evrov, nato je takšna usoda zadela samo vloge nad 100.000 evrov, ki so bile zmanjšane za najmanj 30 odstotkov, lastniki depozitov v nekaterih bankah pa so izgubili praktično ves denar. Podoben model naj bi sedaj veljal tudi za Evropo. Vendar so v tem primeru po predlogu finančnih ministrov EU izenačeni tako lastniki delnic in obveznic kot lastniki »depozitov« v bankah. Povedano preprosto: to kar si pokojni Sadam Husein, Moamer Gadafi in Hugo Chavez niso upali storiti z bančnimi vlogami v svojih državah, so evropski voditelji potrdili kot novo evropsko politiko. Sodobna Evropa res na precej nenavaden način razume denar in oblast. To, kar se je v primeru Cipra imenovalo »taksa«, »striženje« in »enkratni davek« je bila v resnici legalizirana kraja, ki se je ne bi sramovala nobena enostrankarska država

Zdrs iz ekonomsko še razumljivih ukrepov do navadne kraje, maskirane v evropsko birokratsko leporečje je bil postopen. Ko je EU odobrila prvi paket pomoči Grčiji je EU zahtevala, da se »ostrižejo« oziroma da plačajo določen delež izgube tudi lastniki obveznic, saj so jim bile njihove obveznice zamenjane za obveznice manjše vrednosti. To ni bilo lepo, vendar je bilo smiselno vsaj iz dveh razlogov. Vsak, ki je kupil obveznice je namreč vedel za tveganje in je zavestno špekuliral. Sprejel je tveganje v upanju, da bo zaslužil. In tako deluje svoboden trg. Tisti, ki so kupovali grški dolg so se morali zavedati tveganja. Tudi če se niso, je to njihov problem in ne problem države. Investitorje nihče ni silil v nakup tveganih grških obveznic in ko se je kriza začela, so imeli še vedno dovolj časa da jih prodajo, pa čeprav po manjši vrednosti. Temu se reče »upravljanje s tveganjem« - bolje je utrpeti manjšo škodo zdaj kot pa veliko jutri. Toda za tiste državljane, ki živijo na Cipru ali pa kjerkoli v EU in morda dolgo časa varčujejo za nek svoj večji cilj – na primer nakup hiše ali stanovanja –, je sedaj EU sama postavila v položaj »investitorjev«, katerih denar bo enako »obdavčen« oziroma »ostrižen« v procesu reševanja in prestrukturiranja bank. Čeprav naj bi bili depoziti pod 100.000 evrov še vedno »varni« pred temi ukrepi, morda celo do leta 2018, ko naj bi ta sistem v popolnosti zaživel, številni analitiki že opozarjajo da lahko takšen ukrep pomeni samo eno – nov krog dvigovanja denarnih depozitov iz že tako kapitalsko podhranjenih evropskih bank. Varčevalci v bankah namreč nikoli niso pričakovali, da bodo obravnavani enako kot lastniki obveznic ali drugih rizičnih finančnih instrumentov. Evropska direktiva, ki predpisuje jamstvo za vloge do 100 tisoč evrov ob tem sploh ne zagotavlja evropskega jamstva. Zahteva le, da morajo države članice na nacionalni ravni zagotoviti tovrstno jamstvo.

Omenjeni »presedan« ki je postal evropsko pravilo je pravzaprav del načrta o »nadstandardnem« reševanju finančne krize, o katerem je tekla beseda predvsem na sestankih G7, G8 in G20 že v letih 2009 – 2010. Decembra lani je bilo predstavljeno raziskava Banke Anglije in ameriške Zvezne korporacije za zavarovanje depozitov v ZDA, kjer so avtorji trdili, da je bančna kriza sanirana z državnimi intervencijami, ki so s stroške krize obremenili državne proračune »kar ni dobro« in zaradi česa so kot »alternativno« in »boljšo pot« predlagali, da se za reševanje krize uporabijo tudi depoziti v bankah. Depoziti – torej privarčevan denar državljanov – naj bi se uporabil za »nepovratne subvencije« podhranjenih bank, za »investicije« (kupovanje delnic in dela kapitala). V tem poročilu se je prvič priznalo, da »konvertiranje« depozita v delnice pomeni, da lastnik denarnih sredstev, ki je v začetku nastopal kot vlagatelj denarnih sredstev , na koncu procesa izgubi pravico do »nadomestila«, ki ga sicer do določene vsote (v Sloveniji do 100.000 evrov, v ZDA do 250.000 dolarjev) zagotavlja država. Poročilo namreč sklepa, da v primeru naslednje krize v ZDA in Veliki Britaniji v državni blagajni ne bo dovolj denarja za zavarovanje depozitov in zato bodo del sredstev pridobili z »striženjem« depozitov. Razprave o tem, ali gre res za pravične, demokratične in »tržne« ukrepe v tem poročilu seveda ni mogoče najti. Potrebno se je tudi spomniti na besede predsednika Cipra Nikosa Anastadijasisa iz aprila letos, ko je dejal: „Iskreno upam, da se ta presedan ne bo uporabil več nikjer v Evropi ali v svetu. Čeprav, kot je znano, presedani se ustvarjajo prav zato, da bi jih uporabljali ter za izdelavo norm in načel, ki se bodo uporabljale neprestano in povsod.«

Posledice teh ukrepov so že vidne – bančni analitiki opozarjajo na pospešen »odliv kapitala« iz Portugalske, Španije, Italije, Grčije, Slovenije in drugih držav proti »stabilnim gospodarstvom«, torej predvsem v smeri Nemčije, pa tudi Švice. Vse več je tudi opozoril o tem, da bo ta ukrep še dodatno »potopil« vse evropske banke, saj varčevalci, ki imajo več kot 100.000 evrov ne bodo želeli »prispevati« svojih depozitov na pol bankrotiranim bankam. Istočasno so tudi vlade Nove Zelandije in Kanade pričele razmišljati o podobnem scenariju. »Ali se zavedate, kaj se bo po tem ukrepu zgodilo z delnicami evropskih bank? Če imate na računu v Evropi več kot 100.000 evrov, potem dvignite denar takoj. Ne vem, kako drugače bi se dalo to povedati. V Cipru je cela vrsta upokojencev in majhnih podjetnikov preko noči ostala brez sto tisoče evrov. Ne dopustite, da se to zgodi vam. In brez vsakega dvoma bomo v naslednjih letih videli še veliko bank po vsej Evropi, ki bodo propadale, kar bo še posebej res tedaj, ko bo udarila nova kriza. Toda tudi brez nove krize se ekonomska depresija v Evropi samo še poslabšuje … Kar vidimo danes v Evropi, je res nekaj še neznanega v sodobni Evropi. Odprli so lov na večje bančne depozite. Na koncu bo zato veliko ljudi v Evropi izgubilo veliko denarja. Le pazite, da ne boste eden od njih,« opozarja ameriški finančni portal ETF Daily News.