Udar proti diktaturi večine

Vojska je v Egiptu izvedla enega od najbolj nenavadnih državnih udarov v novejši zgodovini – udar proti diktaturi večine, ki je v letu dni uspela zrušiti avtokrata in sama prevzeti njegovo mesto

Svet je tretjega julija v Egiptu spremljal enega od najbolj nenavadnih državnih udarov v novejši zgodovini. Njegovi akterji so bili pravi in so pravilno odigrali svoje zgodovinske vloge, le scenska postavitev in odnosi med glavnimi igralci so bili bila povsem nepredvidljivi in včasih presenetljivi, celo bizarni. Na prvi pogled je bil to seveda povsem običajen, dolgočasen državni udar, izpeljan v skladu z najboljšo tradicijo vojaškega prevzema oblasti: vojska je po izteku 48-urnega ultimata, ki ga je izdala v ponedeljek, na ulice poslala tanke, zajela demokratično izvoljenega predsednika in najpomembnejše člane največje stranke, Muslimanske bratovščine, prevzela nadzor nad državno televizijo in drugimi ključnimi institucijami in izdala sporočilo, v katerem je opisala nujnost državnega udara za rešitev Egipta.

To pa je tudi vse, kar egiptovski državni udar povezuje s podobnimi državnimi udari v zgodovini. Vse drugo v zvezi s tem prevzemom oblasti s strani egiptovske vojske je bilo nadvse nenavadno; vojska se ni spopadala z demonstranti na ulicah, nikjer ni bilo večjega nasilja, nasprotno, milijoni na ulicah Kaira in drugih mest so vojaški udar pozdravili z rajanjem in ognjemeti, medtem ko so nasprotniki udara demonstrirali na svojih demonstracijah. Pri tem je vojska celo imenovala predsednika vrhovnega sodišča za predsednika države, napovedala skorajšnje volitve in revizijo suspendirane ustave in predstavila načrt korakov, ki naj bi državo znova spremenil v običajno demokracijo. Tu ni bilo konec nenavadnih dogodkov; vrhovni poveljnik vojske je zajel predsednika, ki ga je še nedolgo tega osebno postavil na njegov položaj, demonstranti in ugledni politiki, kot na primer nekdanji vodja IAEA Mohamed Baradei, ki so še pred letom dni protestirali zoper vpletanje vojske v politiko in obsojali »vojaško diktaturo«, pa so tokrat z odobravanjem pozdravili poteze vojske. Reakcija iz sveta, še posebej iz ZDA je bila prav tako zadržana – ameriški predsednik je vojsko samo pozval, da naj državo čim prej prepusti demokratično izbranim politikom in napovedal »proučitev« sporazumov med ZDA in Egiptom zaradi »novih okoliščin«, ne da bi v svojem odzivu sploh uporabil besedno zvezo državni udar. Kajti če bi to storil, potem ZDA Egiptu ne bi več mogle pošiljati zajetne, vsakoletne in več milijardne vojaške ekonomske pomoči, od katere je odvisen tudi mir med Izraelom in Egiptom in mir na Bližnjem vzhodu.

Kako je torej mogoče, da se je položaj v Egiptu tako spremenilo, da je bil v tako kratkem času mogoč tako velik preobrat? Razlogov, zaradi katerih je Egipt že dvakrat doživel tako velik preobrat je več, najpomembnejši pa je predvsem dejstvo, da vladajoča Muslimanska bratovščina ni bila pripravljena na delitev moči in je v državi v kateri obstajajo globoke etnične, še bolj pa verske delitve poskušala vladati s preprostim preglasovanjem, majorizacijo in nasiljem večine nad manjšino. Tam, kjer v demokracijah ob uporabi večinskega preglasovanja neke manjšine iz občasnih poražencev postajajo trajne manjšine, je potrebno iznajti modele »konsociacijske« demokracije, z mehanizmi, ki omogočajo sobivanje različnih skupin zaščito njihovih pravic. V teh primerih je »večinsko odločanje« v določenih primerih preprosto omejeno z modeli obveznega dogovarjanja, kvotami, soglasjem, ponderiranjem, ustavnimi omejitvami in drugimi načini preprečevanja diktature večine. Ti mehanizmi so v bili v Egiptu prezrti, ZDA, ki same, kot velik »topilni lonec« nimajo dovolj občutka za pomen teh mehanizmov v nacionalno in versko veliko bolj razdeljenih državah sveta, pa Egiptu prav tako niso bile v veliko pomoč s svojimi nasveti. Zato je Egiptu, ki je počasi drsel v smeri države z vse večjim vplivom šeriatskega prava, spodletelo prav na tem področju – enako kot nekoč Južni Afriki, Libanonu, Jugoslaviji in še mnogim drugim državam v svetu. Muslimanska bratovščina je prevzela nadzor nad celotnim družbenim življenjem, si prikrojila ustavo, odstavljeni predsednik Mursi pa je pričel vladati z dekreti in teptati pravice in način življenja sekularne, toda uporne, večinoma izobražene in v ruralnih območjih živeče ter v resnici izjemno »velike manjšine«. Dovolj velike, da je na ulice v zadnjih dnevih spravila več kot 11 milijonov Egipčanov, kar je sploh največje število demonstrantov na egipčanskih ulicah doslej. Če k temu prištejemo še vse več nasilja, ki si ga je policija privoščila nad demonstranti in kontroverzne zunanjepolitične poteze Mursija – na primer odločitev, da Egipt popolnoma prekine kontakte s Sirijo, kjer se sekularni režim Asada prav tako bori proti versko profilirani večini – potem je bil egiptovski mehki državni »udar« seveda logična posledica dogajanja. Pri čemer je seveda verjetno, da bo v »Egiptu še slabše, predno bo postalo slabše«, kot se je izrazil eden od ameriških bližnjevzhodnih analitikov in tudi nove žrtve v primeru upora Muslimanske bratovščine ni mogoče izključiti. In seveda se tudi Egipt ne bo mogel izogniti spoznanju, da je z bajoneti seveda mogoče doseči marsikaj, da pa na bajonetih »ni mogoče sedeti«. Največja uganka zato ostaja vprašanje, kako se bo odzvala Muslimanska bratovščina – ali bo počakala na volitve in z bolj zmernim programom in kompromisi vendarle pripravljena na bolj do vseh državljanov spoštljiv in toleranten način prevzeti vladavino v prihodnje, ali pa se iz svoje zadnje zgodovinske lekcije ni naučila ničesar in bo dovolila ponavljanje podobnih odstavitev islamskih gibanj z oblasti, kot se je to zgodilo v Alžiriji ali na palestinskih ozemljih, kjer je mednarodni bojkot doživel Hamas.

Medtem je položaj v Egiptu še vedno napet. Vojska je priprla Saad El-Katanija, voditelja stranke Muslimanska bratovščina in Rashad al-Bayoumija, enega od voditeljev stranke v parlamentu, nalogi za aretacijo pa so bili izdani tudi za okoli 300 vodilnih članov te stranke. Sam odstavljeni predsednik Mursi in njegov pomočnik Essam El-Haddad sta zajeta v predsedniški palači, kjer ju čuva predsedniška garda. Trenutno poteka sestavljanje »tehnokratske vlade«ki naj bi vladala v Egiptu do razpisa novih volitev ki naj bi jih razpisal predsednik ustavnega sodišča. Po zagotovilih generala Abdula Fataha Khalila al-Sisija, načelnika generalštaba egiptovskih oboroženih sil naj bi bila suspenzija ustave samo »začasna«, novo ustavo pa naj bi pripravil poseben 11-članski komite. Egiptovski generali so o svojih odločitvah obvestili tudi ameriškega obrambnega ministra Chucka Hagela in načelnika štaba ameriških oboroženih sil generala Martina Dempseya.

Istočasno je bilo v državi – kljub zagotovilom vojske o spoštovanju pravice do svobodnega zbiranja in izražanja mnenj - prepovedano oddajanje katarske Al Jazeere, ki je snemala velike demonstracije v podporo Morsiju blizu kairske univerze. Morsi sam je neposredno pred pričetkom prevzema oblasti s strani vojske na svojem uradnem twitter naslovu pozval vse Egipčane k mirnemu odporu vojaški oblasti. Dogajanje v Egiptu z veliko zaskrbljenostjo spremljajo tudi v Turčiji, kjer je oblast Tayipa Erdogana, ki se prav tako opira na večinsko podporo muslimanskega prebivalstva s katero se omejujejo pravice sekularne manjšine v preteklih tednih prav tako doživela množične proteste proti tej diktaturi večine.