Ko državni udar ni udar

ZDA in evropske države bodo vse težje pojasnjevale svetu, zakaj naj bi bilo nujno premagati Asada v Siriji, če svet popolnoma mirno opazuje vojaški udar v Egiptu

Robert Fisk, eden od najboljših novinarjev britanskega Independenta, v svojem poročanju iz Bližnjega vzhoda – za razliko od večine dopisnikov medijev s stalnim prebivališčem v kakšni od ameriških zaveznic – vztrajno razkriva dvojne standarde v zunanji politiki »zahodnega« in »svobodnega« sveta. Državni udar v Egiptu je seveda poskrbel še za dodatno obilico dokaznega materiala, ki se mu večina »mainstream« medijev na daleč izogiba.

Prvo in najočitnejše je predvsem dejstvo, da so v ZDA državni udar v Egiptu sprejeli zelo zadržano in brez resnih kritik. »Prvič v zgodovini sveta državni udar ni državni udar. Vojska prevzame oblast, odstavi s položaja in zapre demokratično izvoljenega predsednika, razveljavi ustavo, aretira običajne osumljene, prepreči oddajanje televiziji in paradira s svojimi oklepnimi vozili po prestolnici. Toda besedici 'državni udar' ne pridejo in ne morejo priti iz ust blagoslovljenega Baracka Obame. Tudi nemočni generalni sekretar OZN si ne upa uporabiti takšne nesramne besede. Ne gre za to, da Obama ne bi vedel, kaj se dogaja. Ostrostrelci v Kairu so ta teden ubili 15 ljudi s strehe univerze v Kairu, s katere je Obama nagovoril Muslimane v svetu ob svojem znamenitem govoru leta 2009,« ocenjuje Fisk. V podobnem razsulu se je po dogodkih v Egiptu znašla tudi ameriško-evropska strategija glede Sirije. Potem ko je bila v EU sprejeta odločitev o koncu embarga za Sirijo in so tja pričele zlivati nove količine težkega orožja, je udar v Egiptu spremenil lesk in prepričljivost trditev o nujnosti pomoči upornikom zaradi zrušitve »diktatorja«, ki jih najraje izrekajo evropski in ameriški politiki.

Prevrat v Egiptu je namreč najbolj koristil prav Asadu. »Nihče ni bolj srečen – in bolj prepričan v pravilnost svoje borbe proti 'islamistom' in 'teroristom' – kot Asad. Zahod se je pripravljal na uničenje Asada, vendar ne stori ničesar, ko egiptovska vojska uničuje demokratično izbranega predsednika, ki je podprl oboroženo, islamistično Asadovo opozicijo. Vojska je Mursijeve privržence označila kot "teroriste in norce". Ali tudi Bašar svoje sovražnike ne označuje prav s temi izrazi? Nič čudnega, da nam je Asad včeraj sporočil, da nihče ne bi smel religije uporabiti kot orožja. In tu lahko slišimo krohot – izven prizorišča, seveda,« ocenjuje Robert Fisk. Fisk opozarja tudi na dejstvo, da je odstavljeni egiptovski Mursi vsekakor zmagal na pravih večstrankarskih, s strani zahoda verificiranih volitvah. »Res je, dobil je samo 51 – ali 52 odstotkov – glasov. Toda – ali je George W. Bush resnično dobil svoje prve predsedniške volitve? Mursi je vsekakor dobil večji delež glasov, kot jih je dobil David Cameron. Lahko bi rekli, da je Mursi izgubil volitve, ko svojo večinsko zmago ni podprl s tem, da bi služil večini Egipčanov. Toda ali to pomeni, da bi morale zrušiti oblast tudi v evropskih državah takoj ko bi predsedniki vlad po raziskavah javnega mnenja zgubili večinsko podporo ljudi? In, mimogrede, ali bo Muslimanski bratovščini sploh dovoljeno sodelovati na naslednjih volitvah? In če bodo sodelovali – kaj se bo zgodilo z njihovimi kandidati, če bodo še enkrat zmagali?«

Vendar to ni edina težava, ki jo je povzročil egiptovski prevrat v razmerjih do Sirije. Rusija je pravkar zahtevala izredno sejo Varnostnega sveta OZN zaradi poročil o velikih količinah libijskega orožja, ki ga s pomočjo Katarja pošiljajo v Sirijo, kar po oceni Rusije pomeni kršitev veljavnih resolucij varnostnega sveta, ki se nanašajo na Libijo. New York Times je namreč 21 junija objavil, da podatki o številu preletov letal, pogovori z uporniki, tihotapci, analitiki in uradniki dokazujejo, da so na poti iz Libije v Sirijo velike količine orožja. Poročilo navaja, da so katarska transportna letala C-17 letos vsaj trikrat pristala v Libiji, od tega enkrat na mednarodnem letališču Mitiga v Tripoliju, enkrat pa na letališču v Bengaziju. Vsakokrat so naložila težko orožje in strelivo in ga prepeljala do turško-sirske meje, kjer so ga prevzeli uporniki.

Takšno politiko kritizirajo tudi nekateri ameriški senatorji, na primer republikanec Peter King, ki je za CNN dejal, da imajo med uporniki »na našo nesrečo pripadniki Al Kaide veliko nadzora. Mene skrbi, da bi z oboroževanjem upornikov lahko okrepili Al Kaido.« Prav to se je tudi zgodilo v Libiji , kjer so po padcu Moamerja Gadafija zastavo Al Kaide dvignili celo nad zgradbo sodišča v Bengaziju. Na podoben način je bilo ameriško orožje proti ZDA uporabljeno po koncu sovjetske intervencije in ameriške pomoči upornikom v Afganistanu.

Ob tem se je potrebno zavedati, da je tudi Asad, čeprav je nedvomno avtokrat, trenutno v regiji še edini predstavnik sekularnega arabskega nacionalizma. Z njegovim padcem bi oblast vsekakor prevzele sile, ki jim je bližje ureditev države v skladu s šeriatskim pravom. Pred političnimi in verskimi delitvami opozarja tudi libanonski predsednik Michel Suleiman, kristjan, ki nemočno opazuje, kako se šiitske in sunitske milice v državi vse bolj zapletajo v konflikt v Siriji. Tudi gibanje Fatah, ki je del PLO na Zahodnem bregu opozarja, da bi ob padcu Asada lahko prišlo do izgona palestinskih beguncev iz Sirije.

Odločitev o koncu embarga na izvoz orožja v Sirijo pa bi lahko pomenila tudi poskus »legitimiranja za nazaj« in prikrivanja še enega problema ameriške administracije – zapleta zaradi napada in uboja ameriškega veleposlanika Christopherja Stevensa lansko jesen v libijskem Bengaziju. Po poročilih nekaterih ameriških medijev naj bi namreč Christopher Stevens v Libiji organiziral prevoz orožja upornikom, ki so organizirali napade proti sirski vojski in Asadu. Fox News je poročal, da se je usodnega 11. septembra lani Stevenson v nevarnem delu Bengazija s turškim generalnim konzulom Alijem Sait Akinom samo nekaj ur pred napadom pogajal o transportu orožja. Libijska ladja Al Entisar se je namreč pred turško obalo in 60 kilometrov od sirske meje pojavila samo pet dni pred napadom na ameriškega veleposlanika. Če je to res, bi lahko imel ameriški predsednik resne težave. Zaradi pošiljanja orožja upornikom brez dovoljenja kongresa sta namreč že v času afere Iran-kontra morala odstopiti Reaganov svetovalec za nacionalno varnost John Poindexter in član Sveta za nacionalno varnost Oliver North, več članov administracije Ronalda Reagana pa je bilo obsojenih. Vendar so v tem primeru bili izpuščeni vsaj talci. Vsekakor pa bo, če se bodo nezakoniti transporti orožja v Sirijo še nadaljevali, vedno težje pojasnjevati svetu, zakaj naj bi bilo v Siriji namesto rešitve na mirovni konferenci potrebno preprosto zrušiti Asada z orožjem – če pa zahodni svet mirno opazuje vojaški udar v Egiptu, kjer so vojaki odstavili in zaprli legitimno izbranega predsednika, izbranega na večstrankarskih in svobodnih volitvah?