Lekcija iz Brazilije

V zadnjih desetih letih je imela Brazilija večjo gospodarsko rast od povprečja v Latinski Ameriki, z izvozom je ustvarjala krepak presežek v zunanjetrgovinski bilanci. S povečanjem izdatkov za socialno varnost se je v državi bistveno zmanjšala revščina in lakota. Ali je ta model uspešen in kakšna je lahko njegova lekcija, na spletni strani Triple Crisis piše Alejandro Nadal, profesor na Centru za ekonomske študije na El Colegio de Mexico.

Brazilska gospodarska rast je bila med letoma 1999 in 2011 na letni ravni 3 odstotke, kar je premalo, da bi gospodarstvo lahko ustvarilo dovolj novih delovnih mest. Stopnja brezposelnosti je v letu 2011 znašala 6 odstotkov in centralna banka je izrazila skrb. V primerjavi z državami v EU je to malo, a uradne podatke v državah Latinske Amerike je treba jemati z rezervo. Med letoma 2000 in 2007 je Brazilija imela več kot 51 odstotkov delovnih mest v tako imenovanem »neformalnem sektorju«. To delo je zelo slabo plačano in produktivnost je zelo nizka. Ta delovna mesta ne morejo zagotavljati stabilne rasti. Neformalni sektor v Latinski Ameriki je po besedah profesorja Nadala odlična maska za ekonomski problem kapitalizma in pojasnjuje, zakaj imajo države na tem območju nizke stopnje brezposelnosti.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Brazilija izvajala več programov stabilnosti, na podlagi katerih je občutno zmanjšala plače, izvedla stroge fiskalne in monetarno reformo. Inflacijo je zbila z 2400 na zgodovinsko nizko raven 5 odstotkov. Od takrat vlada vodi omejevalno makroekonomsko politiko z visokim proračunskim presežkom in eno najvišjih obrestnih mer v regiji. Prejšnji predsednik Luiz Inacio Lula da Silva je skušal neoliberalistično politiko odprtega tržnega gospodarstva uravnotežiti s socialno pravičnostjo z zvišanjem minimalne plače in nekaterimi drugimi programi za zmanjšanje neenakosti.

Zmanjšala se je ekstremna revščina, a tega dosežka ne gre preveč hvaliti. Štirinajst let, od leta 1995 do 2009, je trajalo, da je Brazilija znižala Ginijev koeficient, ki je merilo za porazdelitev dohodka in premoženja, znižala z 0,599 na 0,539. Ginijev koeficient je določen kot razmerje z vrednostmi med 0 in 1. Število 0 predstavlja popolno enakost (vsakdo ima popolnoma enaki prihodek in premoženje), število 1 pa predstavlja popolno neenakost (nobeden nima enakega prihodka in premoženja). To pomeni, nižja kot je vrednost Ginijevega koeficienta, bolj enakomerna je porazdelitev dohodka in premoženja v državi. V EU njegova vrednost večinoma znaša med 0,25 in 0,34.

Alejandro Nadal piše, da je pomembno, da je Braziliji uspelo ta koeficient znižati, a vprašanje je, ali je ta sprememba trajnostna, saj je vlada povečala pritisk na javne finance. Javni izdatki zdaj dosegajo 36,2 odstotka BDP, kar je primerljivo z razvitimi državami, ki imajo kakovostno javno zdravstvo, šolstvo in transport. Za Brazilijo to ne velja.

Struktura davka na prihodek ni tako progresivna, kot bi lahko bila, saj ljudje z nizkimi prihodki proporcionalno plačujejo več davka, kot bogati. Šibka točka ekonomske politike Brazilije je tudi izvozni sektor, ki ni tako trden, kot bi moral biti. Približno 55 odstotkov izvoza Brazilija ustvari v primarnem sektorju z ogromnimi socialnimi in okoljskimi stroški. Veliko okoljsko škodo povzroča industrijsko kmetijstvo zlasti z gojenjem soje. Ta model zdaj Brazilija izvaža tudi v Afriko, predvsem v Mozambik. Leto 2012 za brazilsko industrijo ni bilo dobro leto in to se nadaljuje tudi letos.

Alejandro Nadal pravi, da se bo še pokazalo, ali je brazilska kombinacija neoliberalizma in socialne politike trajnostna. Če se bo izkazalo, da ni, bo njena glavna lekcija, da so poskusi z neoliberalizmom zagotoviti razvoj obsojeni na neuspeh, kajti na koncu poti »ni ne razvoja ne človeškega obraza«.