Evropski kaos

Evropski ukrepi, ki bi morali pripeljati do okrevanja, so v številnih državah privedli do vse večjega kaosa

Italijanski predsednik vlade Enrico Letta je ob obisku v Atenah ostro kritiziral politiko Mednarodnega monetarnega sklada, Evropske centralne banke in Evropske komisije, ki je po njegovi oceni vplivala na dvig nezaposlenosti in recesiji v Evropi. »Nobenega dvoma ni, da so bile narejene resne napake glede Grčije s strani Evrope v zadnjih letih. Čas je bil napačen. Mehanizmi so bili napačni. Intervencije niso bile narejene na pravi način in v pravem trenutku in so še poslabšale krizo,« je dejal italijanski predsednik vlade na tiskovni konferenci v prisotnosti grškega predsednika vlade Antonia Samarasa.

Po njegovi oceni bi bila v primeru drugačnih ukrepov »kriza drugačna« predvsem pa bi, če bi bilo ukrepanje v zvezi z Grčijo drugačno, »sprožila manjšo finančno katastrofo« in privedla »do manj izgub delovnih mest v vsej Evropi«. Letta je tudi opozoril, da bi okrevanje celotne EU moralo temeljiti na rasti in zmanjšanju nezaposlenosti, ne pa zgolj na varčevalnih ukrepih in rezanju izdatkov, s čimer je posredno ostro kritiziral politiko Nemčije in nemške kanclerke Angele Merkel. Njegova kritika je požela precej pozornosti tudi v evropskih medijih, ne samo zato, ker se bližajo nemške parlamentarne volitve, pač pa tudi zato, ker je v zadnjih mesecih pričela naraščati tudi nezaposlenost v Nemčiji, kar je prvi znak, da je recesija potrkala tudi na nemška vrata.

Zaradi krize so sicer najbolj prizadete Grčija, Portugalska, Italija, Irska in Španija, tudi tehnično v recesiji pa sta po podatkih IMF-a v EU še Slovenija in Hrvaška. Razprava o napakah mednarodnih finančnih institucij je sprožila nekaj odzivov tudi v Grčiji. V največjem grškem časniku Kathemimeriniju, v katerem za obubožano prebivalstvo objavljajo poseben 'Vodnik za preživetje' v krizi, je Nikos Konstandaras opozoril na dejstvo, da je predvsem IMF podal napačne ocene v zvezi z Grčijo glede vloge varčevanja na ekonomsko rast in poudaril, da so bile te »lekcije pozabljene«. Opozoril je na zelo vsakdanje posledice napačnih evropskih potez. »Te napake se nikjer ne vidijo tako dobro kot pri parkiranju v Atenah, po razpustitvi mestne policije. Tam, kjer smo po dolgih letih dosegli red v kaosu, se mesto znova pogreza v kaos. Vsak brezobziren voznik lahko sedaj parkira kjerkoli želi, ne glede na to, ali je parkiranje legalno, ali je rezervirano za prebivalce, ali samo za motorna kolesa. Nihče več ne kupuje parkirnih listkov, ker nihče več ne izvaja zakona. To je posledica odločitve, da se mestna policija skupaj s tisoči ostalih zaposlenih preseli v 'delovno rezervo'…«

»Ta napaka bo imela tudi resne gospodarske posledice, saj je bilo 1.027 mestnih policistov zaslužnih za milijon kazni vsako leto (vsaka je bila v višini od 40 do 150 evrov), kar je potrebno prišteti še k vrednosti prodanih parkirnih listov v višini 4,4 do 5 milijonov evrov. Iz vseh teh aktivnosti so mestni policisti sami poskrbeli za svoje plače in pokojnine in letno v mestno blagajno prinesli še novih 8 milijonov evrov. Gre pa tudi za civilizacijsko vprašanje. Atene so dosegle zadovoljiv parkirni sistem in sedaj imamo nenadoma znova kaos. Vsi izgubljamo,« piše eden od prebivalcev Aten.

Kaos na terenu pa ima svojo teoretično podlago v napačni globalni politiki. Mednarodni monetarni sklad (IMF) je že v začetku leta moral priznati, da so se njegovi strokovnjaki v napovedih zmotili. In to ne za kakšno 'malenkost'. IMF se je pri priporočilih varčevalnih ukrepov zmotil za 'samo' okoli 300 odstotkov in s svojimi ocenami sprožil varčevanje, ki je ljudi prignalo do samega roba eksistence. IMF je namreč po temeljiti analizi svojih predlogov in posledic ukrepov popravil izračune o tem, kako hitro bi morale države zmanjševati svoje proračune, pri tem pa so najpomembnejši analitiki IMF-a ugotovili, »da so bile evropske finančne dijete prehude«.

Študija, ki sta jo za IMF pripravila ekonomski svetovalec IMF-ja Olivier Blanchard in ekonomist raziskovalnega oddelka IMF-ja Daniel Leigh, je namreč dokazala, da je IMF v začetku krize predlagal bistveno večje zmanjšanje proračunov držav, s tem pa gospodarstvom odvzel možnost rasti. V raziskavi z naslovom 'Napake pri napovedih rasti in fiskalni množilniki' sta Olivier Blanchard in Daniel Leigh priznala, da so evropski gospodarstveniki podcenili učinek zmanjšanja državnih proračunov, kjer so predvidevali, da bo na vsak evro zmanjšanja proračuna prizadel petdeset centov zmanjšane rasti – v resnici pa je bil učinek enak zmanjšanju za 1,5 evra.

V južni Evropi je zato varčevanje že privedlo do velike rasti siromaštva in neenakosti. Poročilo Oxfama v Španiji na primer trdi, da lahko v primeru, če sedanja politika ne bo spremenjena, Španija v enem desetletju pričakuje, da bo od sedanjih 27 odstotkov kar 40 odstotkov prebivalstva živelo pod ravnijo revščine. George Osborne, britanski finančni minister je nedavno dejal, da se bodo varčevalni ukrepi nadaljevali vse do leta 2018. Pri tem pa države, ki so se znašle v krizi, vse bolj ropajo lastne državljane in jim uničujejo možnost preživetja s tem, da lastne dolgove odkupujejo – s sredstvi socialnih in pokojninskih skladov, ali pa sklade z denarjem za socialno pomoč uporabljajo za izplačevanje pokojnin, kar je nedavno storila Španija. 

Španija, ki je imela velike težave pri prodaji svojih obveznic je z denarjem pokojninskega sklada že pred časom kupila kar 90 odstotkov okoli 65 milijard evrov 'težkih' državnih obveznic. Tako je torej državni sklad, ki bi moral skrbeti za varnost upokojencev, njihov denar investiral v skrajno rizičen španski dolg, sedaj pa denar iz pokojninskih skladov uporablja za plačilo tekočih obveznosti iz naslova pokojnin. Sedaj se za izplačevanje pokojnin uporabljajo že sredsta socialne pomoči.

Če se bo takšna politika nadaljevala, ni jasno, kdo bo v prihodnosti plačeval pokojnine za tiste, ki so danes še mladi in od česa bodo preživeli ljudje brez vseh dohodkov. Ob tem je pokojninski sklad ob 25-odstotni nezaposlenosti zaradi zmanjšanih prispevkov že skoraj v konstantnem deficitu v višini nekaj milijard evrov mesečno. Ob tem pa ima kar 60 odstotkov španskih podjetij izgube in okrevanja še dolgo ne bo na vidiku. Evropski ukrepi, ki bi morali pripeljati do okrevanja, so tako v številnih državah privedli do vse večjega kaosa.