Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 32  |  Uvodnik

Tranzitna država

Če v neki državi oskrbovanci upokojenskih domov odpovedujejo pogodbe za bivanje, čeprav so nameravali tam ostati do konca svojega življenja, je to znak za alarm – ker je to enako grozno kot na primer lačni otroci v šolah. Seveda smo do otrok avtomatično bolj občutljivi. A star človek, ki je v domu upokojencev, je pogosto enako nebogljen kot otrok. Ne more delati, ne more priti do dodatnih dohodkov, v domu je zato, ker potrebuje pomoč in oskrbo. Starostniki seveda odhajajo zato, ker ne morejo več plačevati stroškov bivanja v domu.

Urejene države imajo urejen in sočuten sistem oskrbe občutljivih in ranljivih skupin prebivalstva. V Sloveniji smo sprejeli preveč nepremišljenih in nedodelanih ukrepov, nekih ad hoc zakonov in sprememb, ki zdaj postopoma rušijo sicer razmeroma utrjen sistem. Lani so se nam zgodili lačni otroci, zdaj se nam dogajajo starostniki. Otroke je rešila občutljivost javnosti. Na stisko starostnikov se javnost ni odzvala tako. A ko gre za občutljive, marginalne pač ni mogoče izbirati po tem, kdo nam seže bolj v srce.

Vlada žal do tega trenutka še ni ustanovila nobene medresorske skupine, ki bi se lotila tega občutljivega vprašanja. Pri čemer je bil sistem oskrbe starostnikov pri nas leta zanemarjan, odrinjen na stranski tir, sploh po fiasku z Zbiljskim gajem kot prvim naseljem za starejše. To, kar je že leta gonilo razvoja v severnih in zahodnih državah Evrope, namreč povečevanje storitev za starostnike tako v javnem kot zasebnem sektorju, ker so pač številčno in ekonomsko vseeno močna skupina prebivalstva, je pri nas ostalo na razvojni ravni pred osamosvojitvijo, če odštejemo nekaj sto varovanih stanovanj.

A to ni najhuje: vmes se je populacija starostnikov bistveno povečala, v Sloveniji pa smo zmogli zgolj spreminjati način financiranja (torej izvajali pokojninske reforme). Tako smo v tem trenutku, ko ni denarja, že v pomemben zaostanku – ki bi ga tudi v času konjunkture težko nadoknadili. Zdaj pa vse stoji, pravice se celo zmanjšujejo, pravica do varne starosti (kaj pa so drugega domovi za upokojence) pa postaja pravica, do katere imajo dostop predvsem premožnejši. A to ni edini sistem, ki se je kljub deklarativnim obvezam o enakosti in socialni državi sam preoblikoval. Javna skrivnost slovenskih univerz je, da tudi študij postaja omejeno dostopen mladim iz bogatejših družin, sliko pa popravljajo predvsem študenti, ki prihajajo iz mest, kjer stojijo fakultete. Da sistemi ne delujejo pravilno, se v času konjunkture ni videlo, zdaj pa razpadajo.

Je sploh mogoče ustaviti te trende? S sedanjim stihijskim sistemom krpanja obstoječega seveda ne. V skrbi za slovenske in tuje starostnike je izjemen vir razvoja: če bi ga kdo hotel videti. Evropski upokojenci se selijo po celotni celini, iščejo primeren kraj bivanja in oskrbe. Razvite evropske države – tako javni kot zasebni sektor – so že pred leti začele razvijati naselja, medicinske in rekreacijske centre, različne oblike turizma in zabave za starostnike. V Sloveniji je ponudba praktično enaka kot pred letom 1990 – pri čemer jim tega, kar jim nudimo zdaj, brez obdobja socializma sploh ne bi mogli. V socializmu, ki ga tako radi damo v nič, sta se družba in država s tem bistveno bolj ukvarjali. Vsa zdravilišča, namenjena starostnikom, so iz tistega časa.

Starostniki so seveda razvojna priložnost, ne pa past, v kateri je ta država, kot nam ves čas poskušajo dopovedati razni neoliberalci. Enako kot javni sektor: tudi javni sektor je lahko generator razvoja, v vseh bolj razvitih državah to tudi je. A tudi javni sektor v tej državi radi predstavljamo kot njegovo coklo, ga dajemo v nič itd. A če bi na primer zdravstveni sistem res razvijali, ne pa le krčili, bi lahko danes ne samo vabili tuje zdravnike, ampak tudi tuje bolnike. V resnici to velja za vse tri naštete sisteme: boljši šolski sistem bi lahko privabljal študente z Balkana, boljši sistem oskrbe upokojencev in sodoben zdravstveni sistem pa bolnike in starejše tako z jugovzhoda kot zahoda. Zdaj nimamo nobenega izmed teh sistemov, smo le tranzitna država – le redki se tu res ustavijo, večina pač le potuje skozi.

Tranzitna država? Dejansko nam naše razvojne napake kaže prav glavni in najbolj poveličevan projekt zadnjih dvajsetih let – gradnja avtocest. Da, zgradili smo avtoceste, zaradi katerih prek naše države res poteka velik del tovornega tranzita po cestah. Vmes nismo vlagali ne v letalski promet ne v železniškega, zato smo na teh dveh področjih počasi postali slepo črevo znotraj Evrope. Danes zato ne moremo razviti notranjega železniškega prometa, v svet pa se z vlakom ne potuje več iz Ljubljane, ampak iz Trsta, Celovca in Gradca. Enako velja za letalski promet. Slovenske domače letalske luke so v Avstriji, Italiji in na Hrvaškem.

Ni nas na zemljevidih. Ni nas na zemljevidu upokojencev, bolnikov, ni nas na zemljevidu znanja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.