Dvojna morala in državni udari

Državni udar v Egiptu je politiko ZDA in EU do različnih rezultatov arabskih revolucij postavil v precej neprijetno luč

To, kar je bilo v Siriji in Libiji povod za najhujše obsodbe režimov in zaradi česar je ameriški predsednik Barack Obama zahteval takojšen odstop (v primeru Libije uspešno, v primeru Sirije pa vse manj uspešno) voditeljev obeh držav, je v primeru Egipta zahod zavil v celofan milozvočnih besed in blagih kritik. Če v primeru Libije še do danes ni povsem jasno, koliko civilistov naj bi ob zatiranju uporov res pobile Gadafijeve varnostne sile, je v primeru Egipta bolj ali manj jasno, da je samo ob zadnjih večjih demonstracijah pod streli ostrostrelcev in kroglami vojakov podleglo več kot 120 protestnikov. Da več sto ranjenih in ubitih v protestih pred in po tem dogodku niti ne omenjamo.

Prav zato je tudi turški predsednik vlade Tayyip Erdogan svojo kritiko zaradi dvojnih meril ZDA in zahodnih držav nedavno stresel na ZDA in njene zaveznice. Tudi zato, ker je bila turška vlada prav ob nedavnih protestih liberalne javnosti, ki nasprotuje preoblikovanju javnih parkov v kopije javnih površin iz časov Otomanskega imperija, ostro kritizirana s strani EU in ZDA. In to zaradi uporabe poprovega spreja, gumijastih nabojev, vodnih topov in nasilja policistov nad demonstranti. »Tisti, ki so bili tiho, ko je bila volja Egipta masakrirana, so še vedno tiho sedaj, ko so bili poklani ljudje. Le kaj se je zgodilo EU in evropskim vrednostim, le kje so vsi tisti, ki so hodili naokoli in nam dajali poduke o demokraciji? Kje so Združeni narodi? Kje so tisti, ki so izrekali javne obsodbe, ko je turška policija na popolnoma upravičen in legitimen način uporabila vodne topove in poprov sprej - in to sedaj, ko imamo državni udar in pokol v Egiptu?« se je vprašal Erdogan.

Sicer pa se je turški predsednik vlade na podoben način odzval tudi maja, ob začetku protestov zaradi preoblikovanja parka Gezi, ko se je vprašal, »kje so bili tisti, ki nam dajejo poduke, ko so se v ZDA odvijali dogodki okoli Wall Streeta«, ko so policisti »uporabili solzivec, ko je umrlo 17 ljudi« in se je to »zgodilo v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji in v veliki meri tudi v Grčiji,« ki so vse članice EU. Razlike v ravnanju so seveda povezane z geopolitičnimi interesi, saj predvsem ZDA na Egipt gledajo kot na zaveznika, ki je zelo pomemben za mir na Bližnjem vzhodu. In zato ameriška administracija ne uporablja besedne zveze 'državni udar', ko opisuje razmere v Egiptu. V nasprotnem primeru bi namreč morala ustaviti finančno pomoč v višini več kot 1,3 milijarde ameriških dolarjev, ki jih vsako letu pošlje Egiptu, da bi le-ta vzdrževal predvsem mir in ravnotežje sil z Izraelom. Obe državi pa sta istočasno tudi velika kupca ameriške vojne opreme.

Morda nekoliko presenetljiv, toda znanstveno in ne na geopolitičnem premisleku zasnovan odgovor na vprašanje, zakaj v ZDA še vedno verjamejo v možnost, da se država kot je Egipt, vendarle spremeni v demokracijo, pa čeprav ob pomoči vojnega udara, prihaja izpod peres Nikolaja Marinova in Heina Goemansa iz univerze Yale in Univerze Rochester. Oba sta analizirala vse državne udare pred in po letu 1991, ki velja za mejnik v 'hladni vojni' in prišla do presenetljivih odkritij. Pred letom 1991 je namreč večina državnih udarov privedla do novega, večinoma avtokratskega vodstva v državah, v katerih so se zgodili državni udari, po letu 1991 pa so države, v katerih se je zgodil državni udar, počasi spremenile svoje sisteme v demokratične.

Joshua Keating je v članku v Foreign Policy opozoril tudi na študijo pravne šole Lewis & Clark Law in profesorja Ozana Varola, ki je objavljena v časniku Harvard International Law Journal. Avtor trdi, da je večina državnih udarov sicer 'nedemokratičnih', da pa obstajajo tudi 'demokratični' državni udari. Kot demokratične udare šteje tudi akcijo vojske proti Mubaraku leta 2011. Državni udari naj bi bili demokratični, če so usmerjeni proti 'avtoritarnemu' vodstvu in če bi imeli široko podporo ljudi. Kot primere razen odstranitve Mubaraka naštevajo še turški državni udar leta 1960 in državni udar na Portugalskem leta 1974. V članku s podobno temo Michael Rubin med primeri omenja tudi Honduras, Tajvan in Južno Korejo. 

Toda tudi v tem primeru verjetno obstajajo meje sprejemljivosti. Čeprav je 20 milijonov Egipčanov res zahtevalo odstop Mursija, se je potrebno zavedati, da je večina Egipčanov istočasno tudi glasovala zanj. In na stotine žrtev vojske je enako nesprejemljiv zločin, kot če bi s takšnimi metodami proti nasprotnikom Mursija postopala večina Mursijevih podpornikov, zbrana okoli Muslimanske bratovščine.