Razvoj

Sedanja vlada je zagotovila denar za spomenik žrtvam vseh vojn. Knjigovodsko so to opredelili v razvojne programe za obdobje 2013 do 2016. Zanimivo bi bilo vedeti, katere so vse te vojne. In tudi to, za kakšen razvoj gre pri tem podvigu v času naših velikih stisk.

Gotovo ne gre za vse križarske vojne in ne za naše žrtve stoletnih turških vpadov, niti za milijon žrtev soške fronte v prvi svetovni vojni. Gotovo tudi ne bomo pri nas postavili spomenika za žrtve vseh preteklih vojn po širnem svetu. Spomenik je lahko zato namenjen samo trajnemu spominu na vse naše medsebojne spopade med drugo svetovno vojno. To je tudi edina vojna, ki za kolaborante s fašisti in nacisti ter za njihove potomce pri nas še vedno ni končana. Gre pri tem za ponovni poskus prevrednotenje zgodovine? Zgodovine druge svetovne vojne ne zmore nihče več spreminjati za svoje sprotne potrebe, ker se je resnica o tem za vedno utrdila v vsem svetu.

V petih desetletjih po vojni smo postavili dovolj obeležij in spomenikov partizanom in tudi revoluciji. Nazadnje so prišla na vrsto še spominska obeležja za organizacijo TIGR in za njihove člane, čeprav so se oni prvi v Evropi borili proti fašizmu. Iz obdobja po osamosvojitvi so na cerkvah in na pokopališčih tudi nove spominske plošče s seznami vseh domobrancev, ki so padli ali bili pobiti med vojno in po njej. S tem se je Cerkev tem žrtvam po svoje oddolžila, ker je svoje vernike med vojno in v strahu pred komunizmom zapeljala v sramoto in jih vodila v pogubo. Za njihovo smrt je odgovorno predvsem takratno vodstvo ljubljanske nadškofije. Morda jih je pri odločanju tudi takrat vodila neka hudobna in skrivna sila, kar je bil lahko samo sam Satan. Dokaz za obstoj takih hudobnih sil je po njihovem mnenju tudi sedanja finančna polomija v mariborski nadškofiji.

Je potrebno po vsem tem postaviti še spomenik, ki naj bi za trajno spominjal naše zanamce in ves svet na sramoto in na žrtve, ko so se naši ljudje borili na življenje in smrt drug proti drugemu, se mučili in se morili? Eni so se borili skupaj z zavezniki proti fašizmu in nacizmu ter s tem za obstoj našega naroda, drugi pa proti temu in za interese okupatorjev. S skupnim spomenikom bi vzroke in odgovornost za vso takratno gorje izenačili s posledicami, ki so sledile za izdajstvo in kolaboracijo. V tej zamisli o spomeniku je torej lahko samo prikrita prevara, da bi se narodni izdajalci izenačili z borci za domovino. Že od antičnih časov in do danes je v vsaki človeški kulturi in v vsaki državi uveljavljeno načelo, da se vsakega izdajalca lastnega naroda izobči in kaznuje.

In kaj ima vse to sedanje sprenevedanje opraviti z razvojem za naše sedanje in bodoče rodove? Prav ničesar! Morda gre pa tokrat za spletke nekih dobrih in nevidnih sil, ki jih pozna samo naša vlada. Tudi v tem primeru bi morali spremeniti pomen spomenika, da ne bi ponovno slavil samo trpljenje in smrt.

Tudi vsi prejšnji rodovi so imeli pravico do življenja, ne pa samo pravico do trpljenja in mučeništva ter do smrti in groba. Postavimo nove in drugačne spomenike, ki bodo za vedno slavili življenje! Od oblasti pa zahtevajmo resnični in trajnostni razvoj, kjer bodo vsi sedanji in bodoči rodovi imeli pravico do mirnega in ustvarjalnega življenja v ohranjeni naravi in v pravični družbi. Zato postavljajmo spomenike, ki bodo slavili življenje, ne pa smrt!