Egiptovska hipokrizija

Hosnija Mubaraka, krivega za smrt 850 ljudi, so vojaške oblasti, odgovorne za 1.200 smrtnih žrtev nedavnih protestov, premestile v hišni pripor, kar je samo eden od bližnjevzhodnih absurdov

Hosni Mubarak, nekdanji predsednik Egipta, ki je bil v prvi egiptovski revoluciji odstranjen z oblasti, je bil iz bolnišnice s pomočjo helikopterja iz zapora preseljen v hišni pripor. Egiptovski časnik Al Ahram je poročal, da je bil Mubarak v hišni pripor premeščen zaradi lastne varnosti in varnosti družbe. Z izpustitvijo Mubaraka iz zapora, do katere je prišlo šele po vojaškem udaru v Egiptu in novi kontrarevoluciji, so politični preobrati v tej državi dosegli nov vrhunec.

Absurdnost položaja, dvojni kriteriji in nelogičnost potez oblasti so namreč več kot očitni, kajti Mubarak je bil obsojen, ker ni preprečil smrti okoli 850 demonstrantov, medtem pa so nove egiptovske oblasti samo po vojaškem udaru ubile okoli 1.300 demonstrantov, večinoma pristašev Muslimanske bratovščine, ne da bi kdorkoli odgovarjal zaradi omenjenih zločinov. Pri tem je, da bi bila hipokrizija še bolj očitna, kljub pozivom številnih politikov tudi demokratično izvoljeni in nato v državnem udaru odstranjeni predsednik Egipta Mohamed Mursi še vedno v priporu na neznani lokaciji.

Izpustitev Mubaraka je sprožila val ogorčenja v Egiptu, čeprav niso redki niti glasovi tistih, ki trdijo, da je bil v času Mubaraka v državi vsaj red in si še vedno želijo vrnitev njegove vladavine. Tudi zato je bila kontrarevolucija, ki so jo ob podpori liberalnega dela javnosti izpeljali generali, seveda sploh izvedljiva v Egiptu. Egiptovske skupine, ki so podprle prvo egiptovsko revolucijo, so bile zaradi premestitve Mubaraka v hišno nego precej kritične, vendar hkrati niso organizirale protestov. Leva skupina Šesti april, ki je bila na čelu upora proti 85-letnemu Mubaraku leta 2011, je na primer svoje demonstracije odpovedala, vendar je to storila predvsem zaradi strahu, da se na demonstracijah ne bi pojavili pristaši Mursija in da ne bi znova prišlo do spopadov med njimi in policijo ter vojsko.

Odločitev za izpustitev Mubaraka je bila očitno politična. Nove vojaške oblasti so s tem prekinile s prakso Mursijeve vlade, ki je Mubaraka zadržala za rešetkami z vlaganjem vedno novih obtožnic. Namesto tega so raje uporabili nova policijska pooblastila, ki so jih pridobili po državnem udaru, ki za ZDA uradno še vedno ni državni udar, pač pa nadaljevanje tranzicije v Egiptu. Hkrati policija Mubaraku ne dovoljuje nobenih javnih nastopov. So pa novinarji na obrazu Mubaraka v trenutku premestitve opazili rahel nasmešek. Uradno naj bi bil Mubarak premeščen v hišno nego zaradi slabega zdravstvenega stanja, vendar o tem, kako slabo naj bi bilo to stanje, ni zaupanja vrednih poročil. Egiptovska vlada je izgubila verodostojnost v zvezi s tem vprašanjem že v trenutku, ko je postal jasno, da je izdala neresnično sporočilo o tem, da je Mubaraka v bolnišnici zadela kap. Mubarakova soproga Suzana sicer še zmeraj živi v Kairu, Mubarakova sinova Gamal in Alaa pa sta še vedno v zaporih, kjer sta obtožena zaradi različnih dejanj, povezanih s korupcijo.

Tudi Hosni Mubarak še čaka na ponovno sojenje v zvezi z obtožbami za korupcijo ter odgovornosti za smrt okoli 850 demonstranti v času prve revolucije leta 2011. Sodba, ki so jo zoper Mubaraka sprejeli sodniki ,je bila ob tem tako zelo v nasprotju sama s seboj, da je po mnenju New York Timesa kar prosila za razveljavitev. Sodniki so namreč ob obsodbi Mubaraka kot neodgovorne za poboje označili vse Mubaraku podrejene uradnike, policiste in vojake in zatrdili, da ni povezave med Mubarakom in streljanjem na demonstrante s strani varnostnih sil. Sodišče je sklenilo, da je Mubarak kljub temu kriv in to zaradi načela, da je predsednik odgovoren. Bi bil isti sklep veljaven tudi za nedavne poboje vojaške uprave Egipta? Danes je položaj seveda drugačen . Nove oblasti so v krive za smt več kot 1.200 demonstrantov, ki nasprotujejo vojaški diktaturi, hkrati pa so zaprle še več kot tisoč Morsijevih privržencev. Nove oblasti svoje postopke zagovarjajo kot boj proti terorizmu. Napis 'Egipt se bori proti terorizmu' je bil zadnje dneve prisoten tudi na ekranih televizijskih sprejemnikov ob oddajanju državne egiptovske televizije.

Izpustitev Mubaraka je samo še ena potrditev absurdnih in kontoverznih zapletov na Bližnjem vzhodu, kjer je hipokrizija postala pravilo. Tako na primer prevrat v Egiptu podpirata Katar in Savdska Arabija, ki sta avtoritarni državi, hkrati pa ti državi z orožjem in državnimi mehanizmi podpirata upornike v Siriji, ki poskušajo zrušiti avtokrata Bašarja Asada. Egiptovski vojaški režim naj bi imel celo podporo Izraela, ki tiho lobira za novo egiptovsko vodstvo, kljub številnim odprtim problemom med državama, predvsem zaradi zasedenih področij in odnosa Izraela do Palestincev. V Iranu so podpirali zahteve Muslimanske bratovščine in prvo revolucijo, toda Mursi si je z vojsko Egipta pokvaril odnose tudi zaradi zahteve, da se Egipt vmeša v spopade v Siriji, kar bi sicer bilo všeč ZDA, ne pa tudi Iranu. Turčija je po drugi strani najbolj oster kritik prevrata v Egiptu, vendar njen predsednik z represijo nastopa proti lastni liberalni javnosti, ki nasprotuje islamizaciji družbe, z Izraelom, s katerim ima država vrsto sporov, pa Turčija tiho sodeluje pri politiki rušenja Asada v Siriji.

Savdska Arabija se ponaša z vladavino družin, ki je preostanek preteklosti, hkrati pa podpira salafiste, radikalne islamiste, ki nasprotujejo vsem zahodnim vrednotam in kljub temu ostaja zaveznik ZDA, pa tudi evropskih držav. Savdska Arabija je ob tem podpirala tudi talibane in kar 15 od 19 teroristov, ki so izpeljali teroristične napade v ZDA devetega septembra, je bilo državljanov Savdske Arabije – vendar so ameriške oblasti družini Osame bin Ladna omogočile odhod iz ZDA in nato napadle Afganistan in Irak ter podprle zrušenje Moamerja Gadafija ter na noben način niso kaznovale Savdske Arabije, ki še naprej ostaja ameriška zaveznica v regiji. Usoda zadnjih dveh egiptovskih predsednikov – Mubaraka in Mursija – je najbolj očiten primer hipokrizije, ki prežema številne bližnjevzhodne režime.