Bushevi kadri navdušeni nad Obamo

Nekdanji uradniki Busheve administracije pozdravljajo spremembo retorike in pripravljenost na “unilateralno akcijo” ameriškega predsednika v primeru Sirije

Po poročanju The Daily Beast so uradniki ameriške administracije navdušeni nad najnovejšo retoriko ameriškega predsednika Baracka Obame in njegovo pripravljenost, da ZDA “unilateralno”, torej brez mandata VS OZN, brez podpore najpomembnejših mednarodnih organizacij in držav ter celo brez podpore svoje najtesnejše zaveznice Velike Britanije izvede “omejene udare” v Siriji. Velika Britanija je namreč po glasovanju v parlamentu zavrnila morebitno sodelovanje VB v napovedani intervenciji v Siriji, to pa je korak, ki ga britanske vlade ne pomnijo.

Edini podoben primer, ko je predlog britanske vlade v zvezi z vprašanji vojne in miru “padel” v parlamentu je namreč zahteva angleškega kralja iz leta 1782, ki je zahteval, da naj britanske sile še naprej ostanejo v svoji “koloniji” ZDA, ki so medtem razglasile neodvisnost. Britanski parlament je to zahtevo tedaj zavrnil, ta zgodovinski neuspeh pa je nedavno prvič ponovil šele britanski predsednik vlade David Cameron. Velike zasluge za to imajo vsekakor tudi posledice številnih vojaških intervencij, v katerih je tudi doslej in navkljub očitnemu kršenju mednarodnega prava sodelovala Velika Britanija, predvsem pod vodstvom prejšnjega premiera Tonyja Blaira. Glasovanje britanskega parlamenta je medtem že pozdravil ruski predsednik Vladimir Putin, prvi odziv iz ZDA pa je bila neprikrita žalitev Britancev s strani zunanjega ministra ZDA Johna Kerryja, ki je v svoji prvi izjavi po tej odločitvi britanskega parlamenta Francijo (ki je pripravljena sodelovati prti napadu na Sirijo) imenoval “najstarejša zaveznica”. S tem se je izognil frazi o »najtesnejših odnosih« med ZDA in Veliko Britanijo ki je bila v uporabi zadnja desetletja in s tem posredno spomnil tudi na čase, ko je Francija pri boju ameriških kolonistov s silami britanske krone pred več kot dvesto leti prva in pomembno pomagala Američanom, ki so razglasili neodvisnost.

Odzivi in razprave na temo spremenjene retorike ameriškega predsednika Baracka Obame pa se vrstijo tudi v ZDA, tudi zato, ker je Barack Obama svoj položaj dosegel prav s kritiko Bushove intervencionistične politike v Iraku. Barack Obama je tedaj zagovarjal stališča, ki so v popolnem nasprotju sedanjimi z izjavami. V času svoje predsedniške kampanje leta 2007 je Obama v razpravi na Svetu za globalne zadeve v Chichagu na primer dejal, da se ZDA v nekaterih primerih res morajo “zavarovati same” in delovati “unilateralno”, vendar morajo “v primerih ki niso samoobramba in v katerih uporabljamo orožje narediti vse, kar je mogoče, da bi dobili jasno podporo in sodelovanje drugih”. V primeru Sirije pa ZDA nimajo podpore Velike Britanije in Nemčije, ne podpore EU in zveze NATO ter še posebej ne Rusije, Kitajske, Indije, Brazilije in drugih pomembnih držav, intervenciji pa nasprotujejo tudi regionalni podporniki Sirije, med katerimi je najpomembnejši Iran.

Številne nekdanje člane Busheve administracije takšna sprememba retorike sedanje administracije odkrito veseli. “Absolutno čestitam predsedniku Obami zato, ker je končno spoznal, da so OZN nič več kot skupina tresočih se, bojazljivih in zgolj k pitju šardoneja nagnjenih strahopetcev. Čestitam mu, ker je končno odrasel in spoznal, da so v svetu slabi ljudje in da si včasih zaslužijo, zaradi lastnega zla, akcijo velike supersile,” je dejal Mark Corallo, nekdanji tiskovni predstavnik ministrstva za pravosodje v času Busheve administracije. Ari Fleischer, ki je bil v času Georga Busha tiskovni predstavnik Bele hiše prav v času enostranske in nezakonite vojne v Iraku je Obamo podprl tako glede “protiteroristične politike, napadov z brezpilotnimi letali, neskončnega zapiranja, ki se nadaljuje, tajnih ugrabitev, ki se še vedno dogajajo in odločnosti, da se v Siriji postavi rdeča črta”. Ob tem je še dodal, da si želi le to, da Obama ne bi bil “tako zelo velik licemer, ko je kritiziral Busha, ki je počel to, kar sedaj dela on”. Douglas Feith, ki je služil kot podsekretar v ministrstvu za obrambo v času Busheve administracije, na podoben način opozarja, da bi “celotna država morala iz delovanja Obame morala spoznati, da veliko najbolj ostre kritike Busheve administracije niso bile utemeljene“.

Čeprav so med primeri Iraka leta 2003 in pripravljajoče se “intervencije” zoper Sirijo tudi razlike, je namreč očitno, da je med obema primeroma tudi zelo veliko podobnosti. ZDA bi namreč v primerih intervencije v Iraku in morebitne intervencije zoper Sirijo delovale izven mandata OZN, na takšen način pa je ameriška vojska postopala že v primeru intervencij zoper ZRJ in Irak. V Afganistanu in Libiji je VS OZ sicer odobril intervencije, vendar so bili okvirji teh intervencij pozneje prekoračeni.

Podoben kot je položaj Baracka Obame je tudi položaj državnega sekretarja oziroma zunanjega ministra ZDA Johna Kerryja, ki je še leta 2004 trdil, da morajo ameriške vojaške akcije v svetu zadovoljiti “globalni test” ter da brez mandata OZN in brez položaja, v katerem bi nekdo napadel ZDA, ameriška vojska ne bi smela posredovati v svetu. Kerry v zadnjem času zagovarja popolnoma drugačna stališča. Jack Goldsmith, ki je vodil urad pravnih svetovalcev v Bushevi administraciji med letoma 2003 in 2004 in je bil odgovoren za pravno neutemeljena mnenja o dopustnosti mučenja, opozarja, da v primeru, če bi se Barack Obama res odločil za napad na Sirijo »ne bi imel niti figovega lista podpore od pomembnih regionalnih organizacij, kot v primeru Kosova ali kubanske raketne krize. Ključna lekcija tukaj je, da Ustanovna listina OZN in mednarodno pravo v tem primeru niso tako pomembni, kot je predsednik to zatrjeval dolga leta,” trdi Bushev glavni pravni svetovalec.