Esmeralda

Komentarje, ki jih v Mladini objavlja njen urednik Repovž, vedno z zanimanjem preberem in njegovim razmišljanjem praviloma pritrjujem. Komentar, ki ga je objavil pod gornjim naslovom, pa me je presenetil, saj vsebuje več ocen o pomembnih zadevah, ki jih težje sprejemam.. V njem Repovž »obračunava« z gospodarstveniki, za izhodišče pa je uporabil program ukrepov, ki so ga v dokumentu z naslovom »Kisik za gospodarstvo« pred nedavnim posredovali vladi. V njem naj bi predlagali nadaljnje krčenje javnega sektorja in to jim Repovž šteje za greh, zaradi katerega naslavlja nanje nekaj nič kaj laskavih, po mojem v nemajhni meri vprašljivih očitkov.

In kaj so gospodarstveniki v svojem dokumentu »pregrešnega« zapisali? Glede krčenja oziroma financiranja javnega sektorja so vlado predvsem pozvali, naj prednostno zagotovi njegovo racionalnejše in učinkovitejše upravljanje, učinkoviteje naj pobira davke (tudi z rigoroznim omejevanjem sive ekonomije), dodatnih davčnih bremen pa se naj gospodarstvu ne nalaga, dolgoročno pa naj bi se nekatera celo znižalo.

Sam ocenjujem gornje predloge za razumne in menim, da Repovž ni ravnal prav, ko se je zaradi njih vse prej kot prijazno lotil gospodarstvenikov. Kaj jim očita? Predvsem to, da so poleg neučinkovitih vlad, še predvsem Janševe, največ krivi za to, da se država ne uspe izvleči iz krize. To mnenje podpre z argumentom, da je osrednji slovenski problem ohromeli bančni sistem, ki naj bi ga povzročili prav gospodarstveniki, pri čemer posebej izpostavlja vodstva obeh mariborskih Zvonov, Merkurja, Pivovarne Laško, Poteze in Mercatorja. Ta argument ni prepričljiv, zakaj ne, bom poskušal pojasniti.

Velik del slabih kreditov, zaradi katerih je bančni sistem v krizi, ima poreklo v kreditnih aktivnostih, ki se jih je izvajalo v letih pred krizo. Takrat so banke iz sredstev, ki so jih pridobile z zadolževanjem v tujini, izjemno bogato financirale predvsem dve aktivnosti, naložbe v nepremičnine in menedžerske prevzeme podjetij. Ostanimo le pri slednjih, saj so njihove posledice še posebno težke. Do njih bi ne prišlo, če jih spričo svoje neoliberalne politike ne bi podpirala in spodbujala takratna vlada, financirale pa so jih predvsem državne banke. Da s tem kreditiranjem ni vse v redu, bi poleg vlade morala vedeti in ustrezno ukrepati še Banka Slovenije, seveda pa tudi nadzorni sveti državnih bank in njihove uprave. Vsi našteti so torej podpirali in zadovoljevali »pohlep« gospodarstvenikov, ko je stvar nasedla, pa naj bi bili krivi zgolj ti zadnji. Po tej logiki je za opustošeni kurnik kriva lisica in ne tisti, ki ji je omogočil prost vstop vanj. Kar malo nenavadno je, da se na to logiko opira tudi Repovž.

Neposredno so slabi krediti v največjem delu posledica slabega upravljanja državnih bank. (Naj spomnim: SKB banka in druge banke v tuji lasti resnejših problemov s tajkunskimi in podobnimi zgodbami nimajo). O upravljanju državnega premoženja ima Repovž sicer dobro mnenje in v komentarju se mu je celo zapisalo, da je kljub nekaterim spodrsljajem v povprečju učinkovitejše od upravljanja privatnih podjetij. Ta ocena bi ne vzdržala resnejše strokovne presoje, vsaj ko gre za naše razmere. Tudi po mojih osebnih spoznanjih upravljamo državo - torej tudi njeno premoženje - izjemno neučinkovito. Rešitev tega problema, ki nas vse še kako obremenjuje, pa ni v razprodaji vsega, kar je v skupni lasti, pač pa v radikalni prenovi sistema upravljanja države, ki mora temeljiti na splošno uveljavljeni etiki. Kar spodoben zgled, po katerem bi se pri tem lahko ravnali, so skandinavske države, pa tudi pri sosedih Avstrijcih bi se lahko marsikaj naučili. Še največ pa bi upravljanje države na učinkovitosti pridobilo, če bi v njem poleg etičnih vrednot smeleje uvajali rešitve, ki jih je gospodarstvo razvilo pri upravljanju večjih poslovnih sistemom in se splošno potrjujejo kot učinkovite.

Za zaključek še to. Ob tem, ko nam politika državo dobesedno mrcvari, nam je lahko v uteho, da imamo kar veliko uspešnih gospodarstvenikov, katerih zasluga je med drugim, da ima država pozitivno plačilno bilanco, torej več izvozi kot uvozi. Te ljudi posplošeno kriviti za naše krizne razmere zato ni prav spodobno.