Intervju: Mitja Okorn

V nedeljo 15. 9. se je v Portorožu končal za mnoge zelo uspešen Festival slovenskega filma. Bili so odlični filmi, obiskali so ga skoraj vsi pomembnejši »filmarji«, veliko gledalcev. Žal ni bilo med njimi Mitje Okorna. Posebno sem ga pogrešal na posvetu o bodočnosti slovenskega filma. Kajti sodeč po njegovem intervjujem v poletnih Intervjujih je pravzaprav največji poznavalec filmskega dogajanja v Sloveniji. Vendar razumem, da ga ni bilo, kajti verjetno se zaveda, da so dejstva povsem drugačna.

Odlični filmi in vzdušje na festivalu sta me spominjala na uvrstitev Olimpije na Final four v Rim pred mnogimi leti. Vendar vemo, kaj je potem sledilo. Slovenski film je od leta 2012 v težki finančni krizi. Sredstva za podpore so se prepolovila in so sedaj na približno 50% tistega, kar je bilo predvideno po sprejetju zakona o SFC-ju, oziroma le 70% tistega, kar je bilo že doseženega leta 2011. In kaj je paradoks tega, da je bilo filmov klub temu veliko? Verjetno v dejstvu, da se lahko zgodi, da kriza ustvarjalnosti ne ubija, temveč jo spodbuja, kot pravi Jožko Rutar, direktor Slovenskega filmskega centra (SFC). Vendar se pri tem pozablja, da je za dobre filme vendarle potrebno tudi precej denarja. Avtorji bodo vedno delati filme, če bo potrebno tudi skoraj brez denarja! Ker pa pri snemanju sodeluje najmanj 30 ljudi in to mesec ali dva, je jasno, da se tako lahko dela le iz zanosa. Ne da pa se od tega živeti! Ker je kriza uničila tudi produkcijo oglasov, kjer so »filmarji« lahko delali za preživetje, je sedaj celotna filmska srenja praktično brez vsakršne finančne perspektive. Lahko bodo delali »no« ali »low budget« filme, redki bodo dobili delo na televizijah ali dobili skromno plačilo za delo na kakšnem redkem od SFC ali TV Slovenija podprtem projektu. In tako kot se je kvaliteta Olimpije drastično zmanjšala, je zelo verjetno, da se bo to zgodilo tudi pri filmu.

Tako seveda ni problem v tem kar navaja Okorn, da naj bi isti ljudje vodili slovenski film že 70 let, ker to enostavno ni res. Prav tako ni problem eden najuspešnejših slovenskih producentov Franci Zajc, ki ga nikoli ne pozabi omeniti, ki je produciral brez vsakršnega madeža veliko najboljših filmov.

Prav tako ni problem Vojnović, ki po njegovem ne bi smel posneti filma Piran -Pirano, pa čeprav je imel od sofinanciranih filmov po letu 2009 tretje največje število gledalcev. Takoj za Gremo mi po svoje in Šanghajem! Problem je Okorn, ki ve, da je bil slab scenarij in slab film! Ker pač ni Hollywoodski in se nemarno zlaže, da naj bi imel vsega 2.000 gledalcev pa jih je imel 11.648. Problem so namreč laži in podtikanja, ki uničujejo ugled slovenskega filma.

Problem je, da on in tudi mnogi drugi »vedo«, da noben slovenski film ne stane toliko kot so zanj dobili denarja! Oziroma so dobili veliko preveč denarja! Ker naj bi bil stal film Piran - Pirano toliko kot njegov film Pisma sv. Nikolaju enako! Kar pa ni res, saj je bil njegov film bistveno dražji. Če se k temu doda še iz trte zvito trditev, da so si producenti od odobrenega denarja od SFC najprej nakazali sebi pol, s preostankom pa naredili film, potem je jasna njegova destrukcija . Kje je videl nepremičnine, jahte producentov in še kaj v davčnih oazah, ve le on sam, ker to enostavno ni res. Za vsak sofinanciran evro so morali producenti prinesti dokazila za izplačilo in potrdila o plačilu. Veliko je bilo tudi revizij, tako da so omenjene trditve navadne laži! Problem pa je, da mu mnogi verjamejo, žal tudi politiki, ki glasujejo o podpori slovenskemu filmu. Seveda se da diskutirati o višini plačila za opravljeno delo producentu, režiserju in vsem avtorjem oziroma sodelujočim. Vendar so se tu zneski že znižali tako, da se ne morejo primerjati niti z zaposlenimi v kulturi.

Še najmanj mladi avtorji. Tudi sodelujoči pri prvencu, ki je dobil nagrado komisije združenja Fedeora v Benetkah (torej ne filmskih kritikov na festivalu, kot se je mnogim narobe zapisalo), ki je dobil od SFC 380.000 € (celotni predračun filma je bil 660 tisoč €). Denarja je tako malo, da morajo avtorji delati velike kompromise pri zasnovi filma, da ga sploh lahko posnamejo. Zreducirajo se snemalne lokacije, interjerjev, ki omogočajo dobre posnetke se ne gradi več. In to se na kvaliteti filmov pozna. Seveda pa imajo avtorji raje skromen film, kot nobenega filma.

Žal se glede denarja za podporo filmom prav nič ne premika na bolje. MzK je sicer zapisalo v Nacionalni program za kulturo bistveno povečanje produkcije in druge podpore, vendar naj bi ves dodatni denar prišel iz dodatnih davkov televizij, prikazovalcev in kabelskih operaterjev. Morda celo že leta 2015! Glede na javne obljube Bratuškove in Čuferja glede dodatnih obdavčitev, so to zelo verjetno le želje. Predvsem tudi zaradi Okornovih natolcevanj in laži. Veliko ljudi namreč Okornu verjame.

Glede na njegov predlog, da se za nekaj časa neha sofinancirati druge avtorje in prihrani 2 mio € za sofinanciranje njegovega filma »Član«, je verjetno bolje, da ga v Portorož ni bilo.