Nevarna socialna omrežja

V Kaliforniji bodo najstnikom dovolili izbris spletne zgodovine. Zakaj so prehitri zapisi na spletu lahko nevarni, pa kažeta tudi primer italijanskega poslanca Claudia Burlanda in razmišljanje Nobelovca Paula Krugmana

Objavljanje statusa na Facebooku, neprestano komentiranje na Twitterju in drugih podobnih socialnih omrežjih, skriva različne pasti. Predvsem za najstnike velja, da zapišejo in objavijo marsikaj, česar nekaj let pozneje več ne bi naredili. In včasih jim to lahko celo škodi, tudi pri poklicni karieri. Prav zato je država Kalifornija v ZDA pričela s sprejemom zakona, ki naj bi mladoletnikom dovoljeval popoln izbris vseh njihovih digitalnih vsebin za nazaj, ponudniki spletnih uslug kot so na primer Google, Twitter ali Facebook pa bodo imeli obveznost, da njihovo zahtevo upoštevajo.

Zakon je v ponedeljek podpisal guverner Kalifornije Jerry Brown, v veljavo pa naj bi stopil 1. januarja leta 2015. »Otroci se pogosto razkrijejo, še predno se zavedo sami sebe. Napake lahko ostanejo z najstniki vse življenje, digitalni odtisi pa jih lahko spremljajo, kamorkoli gredo,« je dejal James Steyer, ustanovitelj organizacije. Zadeva postaja še bolj pomembna v času, ko mlade generacije tiskanih medijev sploh več ne kupujejo in ne poznajo, medtem ko se podatki na spletu iz dneva v dan vse bolj kopičijo. Po drugi strani pa Inštitut za spletno družinsko varnost (FOSI) opozarja, da bo zakon hkrati zahteval razkritje novih podatkov o otrocih. »Namesto da bi zaščitili informacije, bomo zbirali še več informacij, ker bo poleg starosti otroka potrebno ugotoviti še, ali živi v Kaliforniji ali ne,« opozarja predsednik FOSI Stephen Balkam. Sicer pa je Kalifornija lani sprejela tudi zakon, ki podjetjem in univerzam prepoveduje, da bi od svojih zaposlenih ali študentov zahtevali gesla njihovih profilov na Facebooku.

V kakšne težave lahko pretirana uporaba socialnih omrežij spravi odrasle, pa kaže primer italijanskega politika,  ki se je na Twitterju razgovoril (in priložil fotografije) o svojem uspešnem nabiranju gob. Kar bi bilo nadvse hvalevredno početje, če gospod poslanec v tistem času ne bi moral biti – v poslanskih klopeh. Claudio Burlando iz Demokratske stranke se je zaradi svoje 'samoovadbe' znašel v resnih težavah, saj so ga na dan, ko je uspešno nabiral gobe, kolegi pričakovali v regionalnem parlamentu v Liguriji blizu Genove. Slike svojih lepih gobic je poslal na omrežje Twitter prav ob pol dvanajstih, ko se je pričelo zasedanje parlamenta, poslal pa jih je iz kraja blizu Rondanina, kjer je doma. Poslanec je ob tem kolege iz desnih strank, ki so primer označile za škandal, opozoril, da se je seja parlamenta prestavila s torka na četrtek popolnoma nepričakovano, on pa si je datum za družinsko srečanje, ki se zgodi enkrat na leto, rezerviral že veliko časa pred tem. Dodal je še, da je slike objavil, ker nima kaj skrivati in da gobe pravkar pripravlja, da je pravilnih nazorov pa je dokazal s trditvijo, da bi se zasedanja parlamenta udeležil, če bi moral odpovedati srečanje s prijatelji, ne pa z družino.

Prav zaradi takšnih težav se zdi zelo na mestu zapis Nobelovca Paula Krugmana, ki je v svojem razmišljanju z naslovom Smrt zaradi čebljanja (tweeta) zapisal, da ne tvita, tistim, ki sprašujejo, zakaj se njegovi zapisi pojavljajo na Twitterju, pa je pojasnil, da je to 'robot', ki na Twitteru objavlja samo to, kar on objavi na blogu, zapisov na blogu pa ima veliko. »Toda 140 znakov za odziv na to, kar sem pravkar pojedel ali karkoli drugega, to ne pride v poštev. Le zakaj? Eden od razlogov je, da imam ta svoj čas namenjen za boljše zadeve. Drugi razlog pa je ta, da ne verjamem, da bi moje takojšnje reakcije na različne zadeve zelo zanimive. Moram pa priznati, da se ob tem tudi že nekaj časa zavedam, kako ljudje uničujejo sami sebe s tvitanjem marsičesa res žaljivega. In zakaj ljudje to počnejo? No, vse kaže, da imajo številni pomembni ljudje takšne ali drugačne notranje demone. Pogosto homofobijo, pa tudi rasizem, seksizem ali kakšno drugo splošno zaničevanje drugih ljudi. Družbena omrežja pa vse prehitro omogočajo, da se ti demoni prikažejo pred številno publiko. Mislim, da nimam takšnih demonov, toda kdo ve? In če pri sebi odkrijem neprijetna dejstva o samem sebi, potem bi to, najlepša hvala, želel storiti zasebno,« je zapisal Paul Krugman.