Igor Mekina

, 08:00  |  Svet

Območje popolnega nadzora

V taborišču št. 14 v Severni Koreji se eksekucije po izpovedi prebeglega Shin Dong-hyuka, ki je bil v taborišču tudi rojen in mu je leta 2005 uspelo pobegniti, dogajajo vsak teden

Ko je Shin slišal, kako mati pomaga njegovemu bratu pri pobegu je zato to takoj povedal učitelju. Pozneje je lahko gledal, kako so mater javno obesili, njegovega brata pa ustrelili pred strelskim vodom.

Ko je Shin slišal, kako mati pomaga njegovemu bratu pri pobegu je zato to takoj povedal učitelju. Pozneje je lahko gledal, kako so mater javno obesili, njegovega brata pa ustrelili pred strelskim vodom.
© Youtube

Britanski Guardian je objavil pretresljivo izpoved Shin Dong-hyuka, ki je odrasel v delovnem taborišču št. 14 v Severni Koreji. Fant je pri 23 letih uspel zbežati iz taborišča, kjer je preživel nečloveško trpinčenje, svoje spomine pa je izpovedal v dokumentarcu “Območje popolnega nadzora” nemškega režiserja Marka Wieseja, ki se je s podobnimi temami ukvarjal od Bosne in Irske do Palestine in Južne Afrike.

Rb1iwo4txE4

Taborišče naj bi bilo namreč res “območje popolnega nadzora” in tako veliko, da je zabeleženo tudi v Googlovih zemljevidih. V taborišču naj bi se nahajali “objekti za prevzgojo”, v katerih zaprti še lahko upajo na izpustitev, če so se pred tem dokazali s trdim delom in znanjem iz revolucionarne doktrine. Vsi drugi so v taborišču zaprti do smrti – razen kadar se jim posreči pobegniti, kar pa je izjemno težko. Shin Dong-hyuku se je to posrečilo. V delovnem taborišču je bil rojen, zbežati pa je uspel pri 23. letih, leta 2005. V filmu opisuje, kako je življenje človeka v taborišču manj pomembno kot življenje mrčesa in pokaže tudi lastne poškodbe zaradi mučenja – polomljene in izkrivljene roke, posledice pretepanja paznikov. O tem, da zunaj taborišča sploh obstaja nekakšna Severna Koreja in celo “svet”, vse do svojega pobega Shin sploh ni vedel in zato se še danes težko sooča z novim življenjem okoli sebe. “Menil sem, da je ta svet zunaj taborišča točno takšen, kot je samo taborišče,” v dokumentarcu pojasnjuje Shin. S prisilnim delom je moral začeti že s šestimi leti, ko je moral potiskati vozičke v rudniku in pobirati premog, ki je padal z njih. Spali so na tleh v hišici brez sob  in brez pohištva. Pozimi so se lahko samo bolje oblekli. Javne eksekucije so bile objavljene na plakatih. Gledalo jih je več tisoč taboriščnikov. Ubijali so tiste, ki niso delali “dovolj” in ki niso bili “ubogljivi.” Paznika v filmu pa priznata, da sta mučila ljudi, ki so se v taborišču znašli že, če so ime voditelja Koreje izgovorili brez besedice “tovariš”, ali pa so si cigarete zvijali iz papirja strankarskega časopisa.

Zaradi mučenja ima Shin Dong-hyuk izkrivljene roke, rane na nogah in brazgotine na hrbtu

Zaradi mučenja ima Shin Dong-hyuk izkrivljene roke, rane na nogah in brazgotine na hrbtu
© Youtube

Shin je edini, ki je bil rojen v taborišču in se mu je posrečilo zbežati. Njegovo pripoved so preverili s 15. testiranji z detektorji laži, vendar so preiskovalci v Južni Koreji prepričani, da govori resnico. Tudi snemanje je bilo težavno, saj se Shin ni mogel navaditi na studijo, zato so izpoved posneli tako, da je sedel na tleh v hiši, tako kot je preživel večino življenja s svojo mamo. Vsak dan se je pogovarjal dve uri, z dolgimi premori, potem, ko je povedal, kako so ga mučili z ognjem, je odšel in se vrnil šele čez nekaj dni. Ko ga je režiser prosil, da naj mu pove svoj prvi spomin, iz časa, ko je bil star štiri leta, je bil tudi režiser presenečen, ko je slišal odgovor:”Da, spominjam se: to je bila javna usmrtitev.” Režiser ga je vprašal, če mu je mati o tem kaj povedala, on pa je dejal, da ne in vprašal “zakaj?” saj se je to dogajalo “vsak teden”. Mati ga je naučila samo eno stvar – kako preživeti. Preživeti pa je pomenilo živeti v skladu s pravili, kar je pomenilo tudi naznanitev vsakega, ki je prekršil pravila taborišča. Ko je Shin slišal, kako mati pomaga njegovemu bratu pri pobegu, je zato to takoj povedal učitelju. Pozneje je gledal, kako so mater javno obesili, njegovega brata pa ustrelili pred strelskim vodom. Dejal je, da “ni čutil ničesar”. Kajti če ne bi povedal, potem bi najverjetneje ubili njega in očeta.

Posledice mučenja

Posledice mučenja

Prav to je najbolj grozljivo sporočilo filma, ki kaže, kako se zaradi neznanskega nasilja nad ljudmi v taboriščih meja med žrtvami in zločinci preprosto izbriše. V filmu poleg žrtve nastopata tudi dva paznika v taborišču. "Zame to nikoli ni bila zgodba o žrtvah. To bi bilo, pošteno rečeno – dolgočasno. Film o taborišču 14 je zame film, ki kaže, kako lahko sistem spremeni tri ljudi. V začetku filma sta Shin in dva paznika na povsem različnih bregovih. Vendar na sredini Shin govori o usmrtitvi svoje matere in mučenju in tu govori podobno kot paznika. Shin reče: “No, naredila je nekaj narobe.” In tudi paznika sta priznala:” Da, seveda smo mučili. Seveda smo ubijali. Rekli so nam, da to moramo narediti in zato smo to tudi počeli.” Pazniki so lahko brez strahu pred kaznovanjem pretepali in ubijali zapornike. Medtem ko si Oh Yang-nam, nekdanji tajni policist, ki je spregovoril v filmu, postavlja vprašanja o pravilnosti svojih postopkov Hyuk Kwon, nekdanji poveljnik taborišča 22 ne kaže nobenega obžalovanja zaradi svojih postopkov. "Zaradi njegovega nasmeška sem prepričan, da ima sadistično stran,” je prepričan Wiese, ki opisuje, kako se je Kwon smejal celo ob opisu posilstev in da je bila zaradi njegovega takšnega opisovanja grozodejstev polovica posnetega materiala povsem “neuporabna” za film. Režiser je dejal, da lahko katerokoli sodišče, ki bi bilo ustanovljeno za Severno Korejo, takoj dobi vse njegove “surove” posnetke in da je to dovolj trden dokaz, da se oba takoj obsodi. Za Shina pa režiser upa, da mu bo boljše. Ko sta bila na festivalu v Haagu, je na odru najprej dejal, da je srečen, nato pa je nenadoma začel jokati, kar je za Azijce nekaj nepojmljivega. Na koncu je dejal. “Možnost, da moj oče še živi je za en odstotek ali še manj. Toda če on še živi in živijo še drugi ljudje in se vse to dogaja še sedaj, v tem trenutku, potem sem zaradi tega zelo žalosten.” Tudi ta izjava po mnenju Wieseja kaže, da je nekdanji taboriščnik še vedno globoko travmatiziran.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.