Širjenje radioaktivne kontaminacije

Nedavni testi so pri 70 odstotkih otrok iz mest v bližini Fukušime v urinu odkrili prisotnost radioaktivnega cezija

Na Japonskem nova poročila o nezadržnosti jedrske kontaminacije, do katere je prišlo v jedrski elektrarni Fukošima pred dvema letoma, vsak dan znova pretresajo tamkajšnjo javnost. In tudi svetovno, kajti vse več je dokazov, da bo nesreča v Fukušimi še zelo dolgo ogrožala vse človeštvo, še posebej, če bo pri odstranjevanju jedrskih palic iz poškodovanega četrtega bazena prišlo do kakršnekoli, na prvi pogled še tako majhne napake, ki bi lahko privedla do verižne reakcije v sredici jedrskih elementov.

Zadnje vznemirjenje je na Japonskem prinesel podatek, ki ga je objavilo tudi več japonskih televizij in govori o prisotnosti radioaktivnega cezija v urinu otrok, ki živijo v okolici Fukušime. Pri testiranju 85 otrok v prefekturi Ibaraki so namreč kar pri 58 testiranih osebah v urinu odkrili radioaktivni cezij. Podatke je objavil tednik Asahi. Otroci in mladostniki so bili stari od 0 do 18 let, živijo pa v 15 mestih v okolici Fukušime ter celo v Cukubi, predmestju Tokija.  Japonske oblasti so doslej že prepovedale prodajo in odsvetovale uživanje nekaterih živil iz štirih prefektur, ker so v nekaterih izdelkih odkrili povišane stopnje radioaktivnosti, radioaktivni jod in cezij pa so našli tudi v morju ob japonski obali. Količina joda v morju je namreč 126-krat večja od dovoljene, v morju pa se je znašlo tudi 25-krat več delcev cezija. V Tihi ocean se je skupaj s kontaminirano podtalnico od maja 2011 steklo več kot 30.000 milijard bekerelov radioaktivnih cezija in stroncija. Vendar se uhajanje podtalnice izpod poškodovane elektrarne, ki ga je Tepco priznal šele nedavno, nadaljuje.

Vse bolj pogosta naj bi bila tudi poročila, kjer naj bi se Japonci pritoževali na »krvavenje iz nosu«, kar je eden od prvih znakov radioaktivne bolezni.  Številni vodilni strokovnjaki vse glasneje opozarjajo svetovno javnost na dejstvo, da je katastrofa na Japonskem preprosto ušla iz »nacionalnega nadzora« ter da bi se s posledicami te nesreče moralo spoprijeti vse človeštvo, ne pa samo Japonska, saj razmere nevarnosti in težav pri sanaciji tega problema očitno presegajo japonske zmožnosti reševanja problema, ne glede na to, ali so Japonci to pripravljeni priznati ali ne.

Profesor Charles Perrow z ameriške univerze Yale opozarja, da bo Fukušima, če iztekanje radioaktivnih snovi ne bo ustavljeno, »človeštvo ogrožala še na tisoče let«. Profesor prav zato od sveta zahteva, da se prebudi in sooči s hudimi posledicami krize na Japonskem. V svojem članku na internetni strani Huffington Post opozarja: »Pogoji v bazenu številka štiri, trideset metrov nad zemljo, so izjemno nevarni in če bi prišlo do stika s katerokoli poškodovano jedrsko palico, bi lahko prišlo do nenadzorovane jedrske reakcije. Radiacija iz teh palic, če ne bodo hlajene, bi zahtevala evakuacijo iz vse okolice, vključno s Tokijem. In ker radiacije na mestu, kjer jer je uskladiščenih 6.375 palic ne bi bilo mogoče ves čas zadrževati in hladiti, bi prišlo do zlivanja jeder, kar bi človeštvo ogrožalo še na tisoče let.« Ta opozorila so samo nadaljevanje podobnih opozoril iz preteklosti, ko je ameriški profesor javnost opozarjal, da je nesreča v Fukušimi v resnici še veliko hujša od nesreče v Černobilu. Celo osrednji mediji v zadnjem času priznavajo, da je radiacija iz Fukušime veliko večja od tiste, ki so jo še nedavno uradno priznavali.

Po nekaterih študijah naj bi okoli 20 odstotkov radioaktivnega cezija po nesreči v Fukušimi kontaminiralo ozemlje Japonske, okoli 2 odstotka pa zemljo ostalega dela sveta. Toda okoli 68 odstotkov radioaktivnega cezija naj bi bilo odplaknjeno v Tihi ocean, kar pomeni, da ti radioaktivni izotopi že ogrožajo celoten svet. Nedavno so bili odkriti v Bostonu in Kaliforniji, zaradi česar naj bi se svet približeval točki, ko bo mogoče reči, da se bo človeštvo s Fukušimo res ukvarjalo in jo dobilo za zmeraj.

Ena od rešitev bi za tiste, ki bi želeli biti skoraj popolnoma varni pred posledicami te nesreče, je preselitev v južno hemisfero, vendar ta rešitev za večino človeštva ni mogoča in vprašanje je, če bi bila tudi povsem uspešna. Medtem pa se zagovorniki jedrske energije še naprej trudijo prepričati javnost v nenevarnost te tehnologije. Junija leta 2012 je na primer ameriško ministrstvo za energijo inštitutu MIT dodelilo 1,7 milijona dolarjev za spopad s »težavami pri zagotavljanju širšega družbenega sprejemanja jedrske energije«.