Za preboj iz banana neoliberalizma

Franček Drenovec je ekonomist, ki mu je vredno prisluhniti. Tudi njegova analiza krize v Sloveniji, ki jo je predstavil v prispevku z gornjim naslovom, je aktualna in poučna. Še predvsem je uporabna njegova ocena o vzrokih naše krize, ki jo je, citiram, tako zapisal: »Glavna vsebina slovenskega zloma je, da nam je v tranziciji razpadla država…Razpadlo je tisto temeljno, po čemur se uspešne kapitalistične družbe razlikujejo od neuspešnih, to je po sposobnosti, da si sestavijo delujočo sfero skupnega in javnega: pravila igre, inštitucije, strategije in politike…Ni resnega, delujočega modernega gospodarstva brez resne, delujoče države.«. Kratko povzeto: naša osrednja težava je, da svoje države ne upravljamo dobro. O tem, zakaj je tako in kako naj bi bilo, nekaj več v nadaljevanju.

Da je upravljanje ključni dejavnik uspešnosti vsakega sistema, ne gre dvomiti. Če iščemo razloge, zakaj smo pri upravljanju države neuspešni, si je vredno ogledati, kaj so upravljavske značilnosti državi podobnih sistemov, ki delujejo dobro. Za tako primerjavo je primerno izbrati kar večje podjetje-delniško družbo, ki je v konkurenčnem okolju dolgoročno uspešno. Tako podjetje praviloma upravljata dva organa, uprava in nadzorni svet. Osrednje upravljavske vzvode obvladuje predsednik uprave in zato se njegovemu izboru namenja posebno skrb. Podjetje v svoji »ustavi« (statutu) nedvoumno opredeli sposobnosti, po katerih naj bi se odlikoval predsednik uprave, in tudi postopek, po katerem se ga imenuje. Postopek praviloma zagotavlja, da ima nadzorni svet ob imenovanju predsednika uprave možnost izbire med več primerno usposobljenimi in etično neoporečnimi kandidati. Tako je tveganje, da izbrana oseba ne bo kos zahtevam učinkovitega vodenja podjetja, razmeroma majhno.

Podobno vlogo, kot jo ima v podjetju predsednik uprave, ima v državi predsednik vlade, le da je vodenje slednje še bolj zahtevno. Pri njegovem izboru je po naši ureditvi praviloma merodajen en sam kriterij: vlogo predsednika vlade se zaupa vodji stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov, v naših razmerah je to praviloma manj kot 20% glasov vseh volivcev. Še naslednjega ne gre prezreti: praksa prepričljivo dokazuje, da je volilni uspeh stranke najbolj odvisen od tega, kako všečen je volivcem njen predsednik oziroma kako dobro obvladuje umetnost populizma. Da je učinkovit populist, je torej neredko osrednja sposobnost potencialnega predsednika vlade. Rezultat takega izbora je, da nam vlado vodijo ljudje, ki za to delo praviloma niso usposobljeni, neredko pa so tudi etično vprašljivi. Vprašajmo se, katero večje slovensko podjetje, ki ni v državni lasti, bi bilo pripravljeno za predsednika uprave imenovati eno od oseb, ki so nam po letu 2004 vodile vlado? Najbolj verjeten je odgovor: nobeno, saj bi se s takim izborom preveč izpostavilo tveganju neuspešnega poslovanja in razvoja. To tveganje pa brez omejitev sprejemamo, ko gre za vodenje vlade. Kako škodljive so posledice takega ravnanja, prepričljivo govori Drenovec v svoji analizi.

Menim, da imamo Slovenci zelo omejene možnosti za še znosen izhod iz sedanje krize, ne da bi temeljito in hitro izboljšali upravljanje države, to pa je pogojeno s tem, da vodenje vlade prevzame učinkovit in etično neoporečen »krizni menedžer«. Za izvedbo take spremembo je na voljo rešitev, poznana kot tehnična vlada. Uresničili bi jo lahko tako, da sedanja koalicija predsedovanje vladi zaupa za vodenje primerno usposobljeni osebi, sama pa – morda tudi okrepljena še z eno ali celo dvema strankama sedanje opozicije – učinkovito izvaja zakonodajne in nadzorne aktivnosti. Ugovor, da ne bomo našli primernih kandidatov, ki bi bili pripravljeni spričo kriznih razmer prevzeti vodenje vlade, je seveda umesten, vendar je aktualen le v primeru, če bomo idejo o tehnični vladi promovirali na način, da bo očitno, da gre pri njej le še za eno od političnih manipulacij.

Tehnična vlada je le prehodna rešitev. Dolgoročna rešitev, ki naj zagotovi učinkovito upravljanje države, je pogojena s spremembami ustave. Možnih rešitev je sicer več, priporočljivo pa je, da upoštevajo tudi naslednje usmeritve: a)učinkovito vodenje večjih socialno ekonomskih sistemov, kar država je, zahteva poleg doslednega spoštovanja etičnih norm tudi specifična znanja, ki se jih v poklicni politiki težje pridobi; predsednika vlade zato praviloma ne iskati med politiki; b)parlament naj poleg zakonodajne učinkovito izvaja predvsem nadzorno funkcijo in naj bo zato čim bolj neodvisen od vlade; c)nadzor najbolj občutljivih politik države (razvojna, fiskalna, denarna in morda še katera od politik) naj bo okrepljen in naj se ga poveri posebnim visoko strokovnim in od vlade neodvisnim organom (svetom), ki poročajo parlamentu, vsaj enkrat letno pa tudi javnosti. Slednjo, to je tretjo usmeritev, naj bi se uveljavilo tudi kratkoročno, torej ob tehnični vladi.

Gornji predlogi so odraz spoznanja, da se je sedanja parlamentarna ureditev iztrošila in ne zagotavlja več učinkovitega upravljanja države. Pričakovan ugovor tej oceni je, da ima podobno ureditev večina evropskih držav. To je res, a žal tudi drugod ne deluje dobro; izjema so le države, kjer prevladuje protestantska etika, saj je etičnost eden osrednjih dejavnikov upravljavske učinkovitosti. Pri nas deluje še nekoliko slabše kot na primer v sosednji Italiji, to pa zato, ker je naše upravljanje države v zadnjih letih močno obremenjeno s plenilskimi ambicijami šele nastajajočih kapitalskih elit, tega pa je v Italiji seveda manj.