Igor Mekina

, 16:00  |  Politika

Turčija kupuje kitajske rakete

Visoki uradniki NATA odločitev Turčije, da kupi kitajske rakete HQ-9, ocenjujejo kot napako in kot poskus vnosa 'virusa' v poveljniški sistem zveze NATO

Odločitev Turčije, da za obrambo svojega neba kupi kitajske rakete HQ-9, je sprožila val nezadovoljstva v ZDA in med članicami zveze NATO. Vse skupaj je še bolj neprijetno tudi zato, ker turško nebo trenutno pred morebitnimi grožnjami branijo Natove rakete Patriot. Vendar se Turčija ni odločila za nobenega od evropskih ali ameriških protizračnih sistemov, pač pa je prednost dala kitajskemu proizvajalcu.

Razloga za to sta bila predvsem dva: nižja cena kitajskih raket in pripravljenost Kitajske, da poskrbi tudi za prenos tehnologije, tako da bi lahko Turčija rakete izdelovala sama. Kitajska izvozno-uvozna korporacija CPMIEC je s svojo ponudbo premagala celo takšne konkurente, kot so ameriški Raytheon in Lockheed Martin ter seveda tudi italijansko-francoske ter ruske konkurente. Posel naj bi bil vreden kar 4 milijarde dolarjev. Ameriški konkurenti so takoj izrazli dvome v to, da bi kitajske rakete lahko bile 'interoperabilne' oziroma sposobne integracije v protizračni sistem zveze NATO. Ob tem je kitajska korporacija CPMIEC, ki je zmagala na turškem razpisu, v zadnjem desetletju celo tarča številnih sankcij ZDA, ki so jo obtožile, da je svojo tehnologijo prodala Pakistanu in Iranu.

Zato tudi ni povsem jasno, ali bo Turčija ostala pri svoji odločitvi, ali pa jo bo spremenila. Predstavniki Turčije so dejali, da razmišljajo »samo o turških interesih« in da jih ne obvezujejo nobene sankcije, ki jih proti podjetjem v svetu sprejemajo druge države, v tem primeru ZDA. »Nobena država ne more reči, 'mi imamo problem z njimi, dali smo jih na črno isto, na rdečo listo in kako jim lahko vi potem podelite zmago na razpisu?',« je dejal tiskovni predstavnik turške vlade. Toda takoj po tej odločitvi turške vlade so se pritiski na Turčijo še okrepili. Eden od visokih predstavnikov zveze NATO je po poročilih turškega časnika

Hurriyet, ki ga navaja časnik The Diplomat (http://thediplomat.com/the-editor/2013/10/16/natos-mounting-opposition-to-turkeys-chinese-missile-system/

) kitajske rakete označil celo za 'virus', ki ga NATO ne želi imeti v svojem sistemu.

»Natov poveljevalni in nadzorni sistem, ki zbira podatke iz zavezniških omrežij, je veliko pomembnejši od kitajskega protiletalskega sistema v Turčiji. Za Kitajsko v tem sistemu ni prostora. Zagotovo si ne bi želeli virusa v tako kompleksnem sistemu,« je dejal omenjeni predstavnik zveze NATO. Nek drug veleposlanik v Ankari je bil menda še bolj neposreden: »Res ne vem, zakaj Turki ne vidijo preprostega dejstva, da varnostna tveganja za zvezo NATO v naslednjih 20 letih prihajajo iz Kitajske. Zračna in protizračna obramba bosta vrhunski varnostni vprašanji v bližnji prihodnosti in Kitajska bo pod povečevalnim steklom.« Drugi strokovnjaki opozarjajo, da rakete HQ-9 ne bodo skladne z sistemom 'prijatelj ali sovražnik' (IFF), ki deluje na varnostni ravni '5', za katero pa bi potrebovali posebne šifre ameriške NSA. Za to pa po izjavah visokih ameriških uradnikov iz ameriškega obrambnega ministrstva ni možnosti, da bi jih Turki lahko dobili.

Da je za NATO nujno, da sistemi delujejo v sodelovanju s sistemi drugih držav, je potrdil tudi generalni sekretar zveze NATO Anders Fogh Rasmussen. Zaskrbljenost zaradi nakupa orožja v Kitajski, ki ni članica NATA, je izrazil tudi ameriški veleposlanik v Turčiji Francis J. Ricciardone, tiskovna predstavnica State Departmenta Jen Psaki pa je poudarila predvsem problem 'interoperabilnosti' kitajskih raket. Turški obrambni minister İsmet Yilmaz je ob tem dejal, da ne vidi problemov pri integraciji kitajskih rake v sistem zveze NATO. Če bo Turčiji njen nakup res uspel – kar pa ni povsem gotovo – bi bil to vsekakor dokaz, da je Kitajska s svojimi izdelki uspela prodreti ne samo na trg poceni vsakdanjih izdelkov, pač pa tudi celo na visoko tehnološko obrambno tržišče, na katerem so doslej prevladovali skoraj izključno evropski, ameriški in ruski proizvodi.

Če pa se Turčiji nakup ne bo posrečil, bo to po drugi strani še dodaten dokaz o tem, kako draga je lahko obramba v okviru zveze NATO za posamezne članice, saj bo potem očitno, da si zaradi interesov zveze NATO posamezne članice ne morejo prosto izbirati najbolj poceni in najbolj ugodnih vojaških sistemov, ki so trenutno na trgu, pač pa morajo zaradi interesov skupnosti preplačati svoje nakupe. Kar pa v Sloveniji seveda že tako ali tako dobro poznamo...

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.