Igor Mekina

 |  Družba

Umrl je Aleksandar Tijanić

Bil je eden od najboljših in najbolj znanih novinarjev na prostoru nekdanje Jugoslavije. Svoje kolumne je objavljal tudi v Mladini. Zadnje desetletje življenja je posvetil izgradnji javne TV 'evropske Srbije'

Aleksandar Tijanić

Aleksandar Tijanić 1949 - 2013
© Arhiv Mladine

V Beogradu je umrl Aleksandar Tijanić, novinar, direktor Radio televizije Srbije, direktor dveh najuspešnejših zasebnih televizij v Srbiji, v času demokratičnih sprememb ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja pa tudi komentator in kolumnist Mladine. Štiriinšestdesetletnega Aleksandra Tijanića je obšla slabost pred zgradbo na Novem Beogradu, v kateri je živel, pomoč zdravnikov pa je bila žal prepozna, ker ga je najverjetneje izdalo srce.

Aleksandar Tijanić je bil eden od najbolj znanih novinarjev v Srbiji, pa tudi na prostoru nekdanje Jugoslavije. Odlikovali so ga predvsem neposredni in duhoviti komentarji, s katerimi si je pridobil lepo število občudovalcev in nasprotnikov. Rojen je bil v Đakovici, živel pa je v Podujevu, Prištini in Beogradu. Kariero je začel v NIN-u, pozneje pa je delal v različnih časnikih, od zagrebškega Starta do beograjskega Danas in splitske Nedeljne Dalmacije. Pisal je tudi za sarajevsko Oslobođenje, vodil oddaje na Yutelu in bil ustanovitelj TV Politika in njen prvi direktor ter nato še direktor BK televizije. Leta 1996 je bil imenovan za ministra za informiranje v vladi Mirka Marjanovića v času Slobodana Miloševića, vendar je odstopil že po petih mesecih, od leta 2004 pa je bil direktor Radiotelevizije Srbije.

V liberalnem delu srbske javnosti so ga kritizirali zaradi njegovih ostrih besed na račun pozneje ubitega premiera Srbije Đinđića, pa tudi zaradi njegove podpore vladi Vojislava Koštunice. Vendar se je Tijanić enako dobro znašel tudi v času vladavine Borisa Tadića ter sedanjega para Dačić-Vučić. V teh krogih so izdali celo knjigo, v kateri so prikazali vse Tijanićeve spodrsljaje. Vendar so mu tudi kritiki priznavali, da je bil izjemen retorik in da je znal odlično opravljati svoje delo.

S Tijanićem, ki je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja rad uradoval v bližini demolirane ameriške čitalnice, v kavarni Tailor's v središču Beograda, smo se poleti leta 1999, po intervenciji zveze NATO, pogovarjali tudi za Mladino. Med intervjujem je bilo opaziti, da so ga enako prijazno pozdravljali tako kolegi ministri kot pripadniki mestne policije in tuji dopisniki. Vojno leta 1999 si je Tijanić, kot je v šali dejal, ogledal 'iz parterja', ker ga je ob napadu na kitajsko veleposlaništvo odpihnilo z okna, eksplozija pa mu je snela vsa okna in vrata z okvirji vred.

O tem kaj se dogaja in kaj bi se še lahko zgodilo v bližnji prihodnosti, je imel Tijanić, tako kot zmeraj, seveda povsem ločeno mnenje. Na vprašanje, ali se Srbija giblje v smeri 'vzhoda', je Tijanić odgovoril tako: »Ne giblje se nikamor. Med Miloševićem in Srbi obstaja neka čudna simbioza. Milošević večinoma ustreza Srbom. Srbi so v času njegove vladavine ukinili delovni čas. Nihče nič ne dela. Ne obstaja nikakršna obveznost. Dovolil je bohotenje črnega trga, tihotapljenja. Lahko se pojavite na državni televiziji, psujete Blaira, Clintona ali kogarkoli od svetovnih pomembnežev. To je izraz neke grandomanije. Razen tega nam je Milošević dal tudi pravico, da nosimo orožje. Dal nam je pravico, da z orožjem rešujemo vse probleme. Zato se orožje tako pogosto uporablja v Beogradu, kaj šele kje drugje. Dal nam je tudi pravico, da vozimo ukradene avtomobile. Točno je, da malo zaslužimo, vendar je prav tako res, da na sivem trgu nekateri lahko zaslužijo veliko. Točno je, da bencinske črpalke ne delajo, toda prav tako je res da je bencina v kantah dovolj. Res je da v lekarnah ni zdravil, vendar je prav tako res, da jih lahko kupiš pod roko. Milošević je življenje Srbom spremenil v veliki dopust in omogočil, da se vsi počutimo kot na maturantskem izletu - to pa pomeni, da prav nič od tega, kar storiš ne more biti kaznivo.«

Na vprašanje, zakaj se torej ljudje preprosto ne rešijo diktatorja, je Tijanić dejal, da je to zapleten problem. »Kajti vi sedaj ne zahtevate le to, da se rešimo Miloševića, pač pa da se odrečemo desetletni zablodi in načinu življenja, ki ga imajo ljudje radi. To pa je veliko težje … Milošević to ve. On pravi nekako takole: 'Od mene ste imeli korist. No, in zdaj morate trpeti tudi škodo, ker smo sklenili dogovor, ki velja do konca mojega in vašega življenja!' To je tisto, kar se v Botru I, II in III imenuje 'offer you can't refuse', torej 'ponudba, ki je ne moreš zavrniti'. To je ponudba, ki jo Srbi ne morejo zavrniti - ker se plača z življenjem. In to je vsa zgodba o Srbih.«

Podobno ostre so bile tudi Tijanićeve ocene v zvezi s Kosovom. Bil je prepričan, da se vojna na Kosovu ne bo nadaljevala. »Najbolj strašna srbska skrivnost, ki jo Srbi skrivajo in nočejo povedati na glas, je, da je Srbom vseeno za Kosovo. Da si želijo Kosova zaradi samostanov, je laž. Srbi so predkrščanski narod. Najbolj priljubljena srbska psovka za 'p.. ti materina' je 'j.. ti boga'. Pokažite mi še en krščanski narod, pri katerem je takšna psovka na drugem mestu. Drugič - to je edina dežela na svetu, ki je narejena na kršenju vseh desetih božjih zapovedi. Tretjič - Srbija je imela Kosovo v svojih rokah deset let. In ni naredila ničesar. Danes vladajoče elite govorijo o vrnitvi na Kosovo, kar je smešno. Ko je Milošević držal Kosovo v svojih rokah, ni vrnil niti tisoč ljudi. Dejstvo je, da Srbi ne želijo živeti na Kosovu. Srbska vojska, ki se je vračala s Kosova, v tistem usodnem trenutku ni potočila niti ene solze. Vsi so bili veseli, ker se vračajo domov. Da ne govorimo o tem, da so to pokrajino razrušili, kakor da je tuje ozemlje. Zrušili so vse, kar so lahko in kar ni porušil NATO. Vojska se je umaknila brez besede protesta, mimoidočim pa so kazali le tri prste ali srednji prst - odvisno od tega, kdo je bil na drugi strani. Za Kosovo ni vseeno le Cerkvi, starim Kosovarjem, ki so tu že stoletja in nikomur več. In nekaterim pesnikom, mazačem, guslarjem in nacionalnim vračem. In tudi dejstvo, da je Kosovo padlo, da je že v albanskih rokah - ker je gospodar življenja in smrti tam sedaj Tači in ne general Rogers - ter da je Milošević ostal na oblasti, dobro govori o odnosu Kosova in Srbov. Kosovo je fikcija in želja za Kosovom je usahnila že po letu 1912, torej že po tem, ko je še moj stari oče sodeloval pri osvobajanju Kosova.«

Intervju je končal z besedami, da mnogi Srbi ne vedo niti tega, kako živijo Slovenci, da imajo 10.000 dolarjev nacionalnega dohodka in da del Srbov še zmeraj verjame, da so Slovenci jugo-nostalgiki in da brez Jugoslavije ekonomsko propadajo. »Da bi vse to videli, bi potrebovali profesionalen elektronski medij, ki bi pokril večino Srbije in dve leti izvajal detoksikacijo države … Samo drugačna medijska slika lahko ljudi znova vrne k racionalnim presojam. To je edina pot,« je dejal Aleksandar Tijanić v pogovoru za Mladino leta 1999.

Živel je v časih, ki niso bili lahki, vendar je vseeno imel srečo – zmeraj je delal to, kar je imel rad. Svoje besede iz pogovora za Mladino je več kot uresničil. Od 2004 naprej je ne dve, temveč deset let delal točno to, kar je napovedal - delal je javno televizijo 'evropske Srbije' ter si prizadeval za 'racionalnost presoj'. Na tej poti je vztrajal. Biti novinar do konca, to je bila zanj ponudba, ki je ne moreš zavrniti – kljub njeni, kot je dokazal sam, strašno visoki ceni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.